Minilo je že kar nekaj časa, kar sem se prvič podala v ferato v Mojstrani, ki je bila hkrati tudi moja prva. Del opreme, torej samovarovalni komplet, sem si takrat izposodila v Planinskem muzeju, ki se nahaja tik pod ferato. Mojstrana je bila tudi prva ferata, v katero sem peljala Damijana, saj sem želela ugotoviti, ali je iz pravega testa za tovrstne podvige. Vsekakor jo priporočam vsem, ki se odločajo za prve korake v svet feratarstva.
Ker opažam, da je čedalje več ljudi zainteresiranih za ferate pri nas, sem se odločila, da zberem vse pomembne informacije o tej simpatični ferati.
Zakaj izbrati Mojstrano za svojo prvo?
Ni težka, je lepa in plezljiva, lepo opremljena, za popestritev plezanja pa nekje na sredini poti poskrbi lestev. Ferata se praktično ves čas prepleta s svojo lažjo varianto. To pomeni, da lahko kadarkoli, ko sem vam zazdi, da je določen del pretežek, ali mislite, da ga ne boste zmogli splezati, izstopite v lažjo ferato.
Ferata na Grančišče poteka po dveh zahtevnih zavarovanih poteh, in sicer po lažji modri Aljaževi poti in težji rdeči, imenovani Pot mojstranških veveric. Ferati se ves čas prepletata, tako da je izstop iz težje v lažjo mogoč ves čas, in sta kot nalašč primerni za uvod v svet feratanja. Zaščitno opremo si lahko izposodite v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, pred katerim je tudi parkirišče za ferato. Na vrhu vas bosta pričakala izjemen razgled na okoliške vršace in miniaturni Aljažev stolp. Sestop poteka po označeni potki.
| Aljaževa pot (modra) Težavnost: B (primerna tudi za popolne začetnike) Dolžina: visoka 180 metrov, dolga 250 metrov Pot mojstranških veveric (rdeča) Težavnost: C, na nekaterih odsekih C/D Dolžina: visoka 180 metrov, dolga 250 metrov Koordinate parkirišča (pri Slovenskem planinskem muzeju): 46.457978, 13.9369352 Koordinate začetka obeh ferat: 46.4582559, 13.9341402 |
Opis ferate
Vstop v ferato ni prav lahek in je skupen obema, tako modri kot rdeči ferati. Vlečenje po jeklenici na tem mestu vam odsvetujem, da ne boste že takoj na začetku izgubljali na moči, prav tako imate tukaj kar nekaj lepih stopov, ki jih lahko brez težav uporabite. Kmalu po vstopu v ferato boste prišli do prvega križišča obeh ferat, pri čemer boste na jeklenici zasledili modro in rdečo barvo – sledite rdeči oznaki v levo, pot pa vas bo kmalu pripeljela do navpične lestve, ki je prava popestritev plezanja. Pot po koncu lestve nato zavije desno, sledi nekoliko bolj zahtevno prečenje v desno, v pomoč so nam tukaj skobe. Naša pot se bo po tem lepo vzpenjala, tu in tam nam bo v pomoč še kakšna skoba. Rdeča in modra ferata se še nekajkrat srečata, vendar se težja rdeča bolj ali manj do konca drži desne in bolj izpostavljene strani. Pred iztekom poti pa nam postreže še en krajši in malo težji prehod. Naj ob tem opozorim še na padajoče kamenje – na določenih mestih sta še vedno naložena kamenje in zemlja, ki ju naš predhodnik zlahka sproži.
Na vrhu nas bodo pričakali pomanjšan Aljažev stolp, v katerem je vpisna knjiga, in izjemni razgledi. Sestopite po označeni potki, ki bo do parkirišča pri muzeju vodila skozi gozd – sestop traja približno 25 minut.
Naj še enkrat opozorim, da zavarovana plezalna pot nikoli ni namenjena sestopu, naj bo še tako lahka! Izjeme so posebej označene! V zadnjem času se nama je z Damijanom namreč zgodilo, da sva kar nekajkrat srečala ljudi, ki so se po ferati tudi vračali. To se nama je zgodilo na ferati Hvadnik in na Furlanovi poti v Vipavski dolini.
Mojstrana je zagotovo super ferata za začetek in za prve feratarske korake. Če ste začetnik, se ferate lotite v spremstvu bolj izkušenih kolegov ali vodnikov. Tistim, ki pa se želite na varen in predvsem zabaven način naučiti osnov feratanja, predlagam, da se udeležite kakšnega od tečajev.
Super članek, zelo zanimiv in na podlagi tega sem se odločila in dobila pogum, da se še jaz preizkusim v feratah in se udeležila septembra začetni tečaj v Mojstrani. Nad lažjo ferato v Mojstrani sem bila navdušena, ni bila težka , vodnik nas je tudi nekajkrat popeljal na rdečo, ta je bila res težja in rabiš moč v rokah in nogah ker greš po steni po prstih in nimaš oprijemkov za stopalo in je res težko. Ferata je pa res vseskozi izpostavljena ampak vrtoglavice nisem imela kar me pa je bilo najbolj strah. Super je bilo, zdaj , ko berem vaš članek o Furlanovi poti si mislim seveda to bom tudi preizkusila in komaj čakam naslednje leto spomladi, da to uresničim. No , če bo pa še vreme zdržalo bi šla pa zdaj v začetku oktobra še na feratico Hvadnik. Hvala vam za super opise ferat z veseljem bom prebirala nove članke Pa srečno vsem in strinjam se brez samovarovalnega kompleta in čelade nikakor ne v svet ferat. Bila sem tudi na Pogačnikovi ferati na Grmado in ga bom tudi tja vsakokrat vzela s seboj. Za začetnike pa tudi predlagam, da se udeležite začetnega tečaja kjer vas bodo izkušeni gorski vodniki poučili o opremi in vas spremili skozi kakšno lažjo ferato. Pa srečno !
Pozdravljni ga. Alenka, najlepše hvala za tako dolg in izčrpen komentar! Sem vesela, da so vam všeč članki, se res trudiva, da bi bili čim bolj koristni. Furlanovo pot v Vipavi si lahko pustite tudi za zimo, Hvadnika pa se lotite le, če bo res toplo in ne bo deževalo vsaj nekaj dni prej. Začetnikom je prijazna tudi ferata na Lisco (težji del v zgodnjme delu lahko izpustite). Opis te ferate pa je ravno v pripravi.
Želim vam še veliko lepih ferat 🙂