Naslednja postaja je bil Irkutsk, ki je bil hkrati končna točka mojega železniškega potovanja. V preteklosti so sem pošiljali politične izgnance, ki se niso strinjali z vladajočim režimom, danes pa je Irkutsk ena najbolj priljubljenih postojank na železnici za popotnike in najbližje izhodišče do Bajkalskega jezera.

Skoraj vsi popotniki se ustavijo v Irkutsku in ob Bajkalskem jezeru. Že naslednji dan sem se tako tudi sama z minibusom odpravila proti majhni ribiški vasici Listvyanka, za katero se zdi, da je ostala v nekem prejšnjem času. Mestece leži ob Bajkalskem jezeru.

• 

• 

• 

• 

• 

Živahno ribiško mestece je ena glavnih postojank ob jezeru. Največja zanimivost tega mesteca so zagotovo čudovito izrezljane lesene hiške, ki so barvite kot mavrica, lokalni ribiči, ki se z rjastimi ladjami vračajo v majhno pristanišče, in pa seveda izjemen razgled na jezero, ki ima za domačine prav poseben pomen. Pripisujejo mu namreč posebno, sveto moč. Voda je na račun izjemno pestre flore tako čista, da jo lahko mirne vesti piješ, izjema je le okolica večjih mest. Leta 1996 se je jezero uvrstilo tudi na Unescov seznam svetovne dediščine. Jezero je na zemljevidu videti majhno, a le zato, ker ga obdaja celotna Rusija in se nahaja v Sibiriji. Je najgloblje in največje jezero. Jezero je hkrati največja zaloga pitne vode na svetu, saj vsebuje približno petino tekoče pitne vode na Zemlji. Četudi morda ne verjameš v njegovo posebno moč, pa pogled nanj spominja na morje. Name je delovalo izjemno pomirjujoče.

Iz Irkutska sem se odpeljala na tridnevni izlet na otok Olkhon. Da naj ga obiščem, mi je v hostlu v Moskvi predlagal že Rus, prej ga niti nisem imela v popotniškem načrtu. Olkhon je pravi naravni biser, saj na njem ni asfaltiranih cest, bankomatov, ničesar, samo neokrnjena narava. Glavno mesto otoka ali bolje rečeno naselbina se imenuje Khuzir, skozi katero pelje široka, prašnata cesta. Elektriko so na otoku, na katerem živi približno 1500 prebivalcev, dobili šele leta 2005.

Prvi dan v mestu Khuzir je bil deževen in siv, a sem se kljub temu peš odpravila do verjetno najznamenitejše točke otoka in burjatskega šamanizna, do tako imenovanega shaman rocka oz. shamanie, kot so ga poimenovali Rusi. Gre za enega najpomembnejših in najmočnejših simbolov šamanizma. Že otok velja za enega od petih svetovnih ključnih energetskih točk šamanizma, ta skalna tvorba pa je za šamane še dodatnega pomena. V poletnih mesecih ob visokih lesenih stebrih izvajajo svoje rituale, na stebre in drevesa pa po vsaki molitvi vežejo barvite trakove. Ta turoben in hladen dan mi je popestril obisk lokalne trgovinice, kjer sem spoznala Natalio. Rusinjo, ki prodaja spominke in je vedela nekaj malega o praksah šamanizma. Klepet z njo je bil zelo prijeten, še posebej, ker je govorila angleško. Razložila mi je, kaj točno pomenijo barve trakov, ki jih šamani vežejo na drevesa ob svojih obredih.

Pomen barv: zelena: zdravje bela: čistost modra: sreča rdeča: sreča in ljubezen, družina rumena: denar in bogastvo

Na žalost so neokrnjenost že izvohali kitajski turisti, ki na otok množično zahajajo poleti z relativno kratkim in poceni letom iz Pekinga. Na otoku so zgradili celo hotele, tako da lokalno prebivalstvo nima kaj veliko od njihovih nadležnih turistov. A je otok vseeno vreden obiska. Ker cest praktično ni, ti za odkrivanje otoka preostanejo trije načini: najem kolesa, peš ali v organiziranih skupinah.

• 

• 

• 

• 

• 

Do severnega rta Hoboy prideš najlažje s posebnim džipom, s pogonom na vsa štiri kolesa. Na poti smo naleteli na čredo divjih konjev, ki so prosto galopirali po stepah otoka in nas začudeno opazovali, zakaj mi, ljudje v tem vetru, rinemo proti severu. Gre sicer zelo običajno in množično turo: kombi sem si delila s skupino precej zoprnih Kitajcev, a druge možnosti žal ni bilo. Močan veter je namreč popolnoma prevetril moje načrte o tem, da si izposodim kolo in sama raziskujem otok. Ob lepem vremenu je to zagotovo najlepši način odkrivanja neokrnjene narave. Na desetine Kitajcev je ta dan okupiralo najbolj znamenite točke otoka, ki si sledijo točno tako, kot so opisane v spletnih člankih, brez kančka domišljije. A neokrnjena narava in izjemni razgledi te enostavno presunejo.

Še preden smo dosegli znameniti rt smo se ustavili v zalivu Peschanka. Tu so še danes vidni ostanki naselbine, kjer so bili med drugo svetovno vojno politični izgnanci prisiljeni v delo v komercialni ribiški tovarni.

Dan sem zaključila precej bolj svetlo – končno se je namreč pokazalo sonce. Sončni zahod sem zato pričakala na manjšem pomolu ob robu mesteca Khuzir, ki v resnici bolj kot na pomol spominja na pokopališče ladij, kar pa mu seveda daje poseben čar. 

Na otoku sta dva vrhunca sezone: prvi je tik pred koncem poletja, ko je jezero še dovolj toplo za plavanje, drugi vrhunec pa je tik pred koncem zime. Takrat vetrovi in nizke temperature rišejo svoje vzorce v ledeno površino jezera. Če se odločite otok obiskati v teh dveh časih, potem si morate namestitev nujno rezervirati precej časa prej. Jaz sem se na otok odpravila v začetku jeseni, ko ni bilo praktično nobenega turista oziroma jih je bilo izjemno malo.

Kaj imata torej skupnega burjatski šamanizem ter največje in najgloblje jezeru na svetu? Odgovor je seveda – otok Olkhon.

Pot nazaj v Irkutsk mi je popestril nizozemsko-ruski par, s katerim sem bila skupaj v minibusu. Popotnika in izjemno zabaven par: Rusinja Tatjana je doma iz manjše vasice blizu Irkutska, a že 20 let živi v tujini, kar se ji pozna na razgledanosti. Govori 6 jezikov. Od nje sem izvedela zelo zanimive informacije, od tega, zakaj je takoj vedela, da nisem Rusinja, zakaj so Rusi tako hladni, da je Irkutsk v preteklosti služil kot zapor za politične jetnike, da Rusi po celi državi govorijo enotno ruščino kot na Kitajskem mandžurščino, le da so v Rusiji po regijah nehali govoriti lokalne jezike, na Kitajskem pa še vedno ohranjajo tudi dialekte. Kar 56 različnih plemen živi na Kitajskem, najmočnejša je dinastija Han. Rekla je, da je komunizem zagotovo dobra stvar, saj bi se sicer ta plemena med seboj bojevala in bi vladal kaos. In da ima Kitajska kljub svoji velikosti samo en časovni pas.

Ko sem se vrnila nazaj v Irkutsk, je to pomenilo zaključek mojega potovanja po Rusiji. Za konec pa se dobila najlepše darilo – na predvečer mojega odhoda v Mongolijo je vreme prineslo prve prave sibirske snežinke. Zgodaj naslednje jutro sem že sedela na letalu proti glavnemu mongolskemu mestu Ulan Batorju.