“Naj vam predvajam tradicionalno iransko glasbo, všeč vam bo,” nam je predlagal voznik, ki nas je v Širazu peljal z letališča do hostla. Po radiu se je namreč vrtela tradicionalna iranska glasba z naslovom Heart to Heart, priljubljenega in zelo znanega iranskega izvajalca – voznik nas je seznanil, da je to Homayoun Shajarian & Tahmoures Pournazeri. Kulturo najbolje doživiš skozi glasbo in hrano. In to še kako drži. Še danes, ko slišim te zvoke, se živo spomnim vožnje po ozkih in prašnih ulicah nočnega Širaza.

Širaz – mesto vrtov, grobnic, vina in poezije

Potovanje smo začeli v zgodovinskem mestu Širaz, danes petem največjem mestu v Iranu. Pred približno 500 leti je bil Širaz zgodovinska prestolnica Irana, danes pa je njegova kulturna prestolnica.

V mestu, znanem predvsem po grobnicah, vrtovih ter poeziji in vinu (ja, prav ste prebrali), smo preživeli dva dni. Širaz je verjetno še najbolj znan po enem najsvetejših krajev v državi, po svetišču Shah-e-Charagh, in mošeji Masjed-e Nasir-al-Molk. Kombinacija steklenih mozaikov in sončnih žarkov namreč ob pravem času v glavni molilnici mošeje ustvarja pravljične igre vzorcev in barv. Ja, to je točno tista mošeja, ki jo najdete praktično na vseh seznamih ”kaj morate videti v Iranu”. Pred njo je verjetno samo še starodavni Perzepolis. In prav Širaz nam je služil kot izhodišče do zagotovo največje iranske turistične atrakcije – 2500 let starih ostankov nekdaj mogočnega mesta Perzepolisa.

Zanimivosti o Širazu:

• Srce Perzije zadnjih 2000 let.
• Med leti 1750 in 1800 je bil Širaz prestolnica takratne Perzije. V tem času je nastala večina dih jemajoče arhitekture.
• Mesto leži na nadmorski višini 1500 metrov.
• Znan je tudi pod imenom Dar-ol-Elm, kar pomeni hiša učenosti.
• V Širazu sta se rodila in umrla dva izjemno pomembna pesnika, Hafez in Sa’di. Sredi očarljivih vrtov stojita tudi njuna mavzoleja.
  

Perzepolis: pred 2500 let je veljal za najbogatejše mesto pod soncem – simbol prijateljstva, blaginje in miru

Največja znamenitost Irana je mesto Perzepolis. 2500 let stare ruševine veljajo za simbol miru, blaginje in prijateljstva. Mesto je bilo izjemno napredno za tisti čas: niso poznali suženjstva in sužnjelastniških razmerij, mesto je prosperiralo zgolj na pobranih davkih, zaposleni so imeli zavarovanje, ženske so bile popolnoma enakopravne moškim, velikokrat so zaslužile celo več kot moški. Ko so arheologi izkopavali ostanke, so namreč našli zapise, iz katerih je bilo razvidno, da so vsi meščani plačevali davke in da so imele ženske po porodu celo plačano porodniško. Perzijci še danes verjamejo, da je to bilo nekoč najbogatejše mesto pod soncem.

V antičnih časih so Iračani verjeli v štiri elemente: voda, ogenj, zemlja in zrak. Še danes pa verjamejo, da je številka sedem sveta, nam je povedala mlada vodička, ki smo jo najeli pred vhodom v Perzepolis. Številka sedem je namreč simbol neba.

Mesto je dal zgraditi eden najmogočnejših perzijskih vladarjev, Darij Veliki. Gradili so ga 150 let, v njem pa je živelo sedem perzijskih vladarjev, ki so
imeli ob sebi vojsko nesmrtnih. Potem je prišel Aleksander Veliki in ga dal čez noč požgati. V mestu naj bi bilo toliko zlata, da je veliki osvajalec sveta potreboval kar 3000 kamel, da ga je lahko odpeljal iz mesta.

Jazd – biser puščave in del Unescove svetovne kulturne dediščine

Po šestih urah vožnje z nočnim avtobusom in skoraj nič spanja smo zjutraj prispeli v puščavsko mesto Jazd, ki ga domačini označujejo kot biser puščave. Jazd leži v sredini velikega Irana, obdan z gorami in na 1200 metrih nadmorske višine. Temperature so presegale 35 stopinj Celzija in so bile bistveno višje kot kjer koli drugje po državi. Gre vendarle za puščavsko mesto, znano po predstavah s keglji in posebnem sistemu vodnih stolpov.

Kako je Jazd dobil ime? Beseda “yazd” v prevodu pomeni sveto oziroma čisto, mesto Jazd pa sveto, božje mesto. Prvotno se je imenoval Ketheh, kar je v takratni antični Perziji pomenilo majhno mesto.

Mesto je znano po nizkih hiškah, zgrajenih iz posebne mešanice blata, svetlo rjave barve, vkopanega globoko v zemljo, z značilnimi visokimi zračniki na vrhu, ki predstavljajo poenostavljeno, a zelo učinkovito klimo. Hiške sestavljajo prav posebno sosesko, ki je med seboj povezana z ozkimi ulicami in spominja na labirint. In prav zaradi te značilnosti so mesto nedolgo nazaj uvrstili na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

V mestu so šele pred dobrimi 10 leti uredili kanalizacijo in vodovodni sistem, pred tem je imel to vlogo sistem velikih rezervoarjev oziroma cisterne za zbiranje vode sredi puščave.  Te vodne cisterne so dobesedno obkolile mesto, rezervoarji pa so nekoč prek posebnih kanalov služili kot zbiralniki vode za mesto, danes pa so po večini prazni in služijo kot turistična zanimivost.

Jazd velja za eno najstarejših mest na svetu in je središče sicer manjšinske vere, imenovane zoroastrizem.

Isfahan – “najlepše mesto na svetu”

Naslednje jutro smo prispeli v Isfahan ali, kot ga imenujejo domačini, v najlepše mesto na svetu, kamor ga uvrščajo tudi nekatere popotniške strani. Osrednji zgodovinski mestni trg, obdan z bazarjem, je drugi največji na svetu, takoj za zgodovinskih trgom Tianmen v Pekingu. Danes je trg predvsem stičišče družabnega življenja, kjer se Iranci ob lepem vremenu družijo, športajo, igrajo odbojko, imajo piknike. Trg je izjemno priljubljen med domačini. Tukaj se ob nedeljah družijo ali enostavno sedijo na zelenici in jedo svoje kosilo.

 “Vidite, tale stran bazarja je stara približno 250 let. Pred več kot 100 leti je imel tukaj svojo trgovino tudi moj dedek. Ročno je izdeloval abakuse. Gre za tradicionalni umetniški izdelek mesta Isfahan,” mi je pred glavnim trgom pripovedoval prodajalec preprog in me poskušal prepričati, da so njegove najboljše kakovosti in najcenejše in da naj kupim eno. Pristne iranske preproge so zelo drage.

Nekaj zanimivosti o Isfahanu, ki jih je vredno vedeti pred obiskom:

• Glavni trg spada med največje zgodovinske mestne trge na svetu. Bil naj bi drugi največji na svetu.
• Staro perzijsko ime zanj je »Polovica sveta«.
• Mesto je bilo nekoč znano po kakovostnih finih preprogah in srebrnini, danes pa predvsem po tekstilu.
• Ima premišljeno izdelan sistem palač in mošej: mošeja brez minareta je »ženska«, ker so jo v preteklosti lahko uporabljale le ženske. Glavna kraljeva palača je bila s posebnimi podzemnimi rovi povezana z žensko mošejo, da nihče ne bi videl kraljevih žena, ko so se odpravile na molitev.
• Kralj naj bi imel v palači okrog 200 žensk, točne številke ne ve nihče.
• Moški so lahko vstopali le v moško mošejo, pred katero so minareti, ki simbolizirajo moški spolni ud. Pred vhodom pa kot simbol moške moči stojita dva velika kamena penisa.

Od Isfahana do Teherana: organiziran celodnevni izlet

Da bi potovanje čim bolj izkoristili, smo se odločili za celodnevni izlet v smeri severa. Vstali smo ob 3. uri in že tri ure kasneje sedeli na peščenih sipinah puščave Varzaneh in čakali na sončni vzhod, ki pa ga zaradi oblačnosti ni bilo. Je pa bilo od daleč videti jezero, kjer pridelujejo sol. Pred nami je bila nato dolga pot, ki jo je dodobra popestril simpatični in zgovorni vodič Hosein.

Kratkemu odmoru za kavo v mestu Natanz je sledil ogled starodavne vasice Abyaneh, ki je živeči muzej na prostem. Vas Abyaneh spada med najstarejše vasi v Iranu; zgrajena je bila pred 2500 leti in je še danes izjemno dobro ohranjena. Obisk vasice se je izkazal za svojevrstno potovanje v preteklost. Slikovite hiške iz rdečega blata so velika turistična atrakcija. A kljub temu, da spada med najlepše iranske vasi, očitno mladim
ni več zanimiva, saj se ti raje selijo v mesta. Danes ima približno 200, večinoma starejših prebivalcev, zato ji grozi, da bo čez leta postala mesto duhov.

• 

• 

• 

• 

Obisku Abyaneha sta sledila postanek in kratek ogled mesta Kashan, nato pa pot do Karaja. V poznih večernih urah smo spoznali Jurijevega prijatelja Hasana. Čeprav utrujeni, smo si naslednji dan zaželeli plezanja v lokalnem plezališču nad mestom. In ga tudi dobili, Hasan pa se je izkazal kot odličen logistik in dober vodič.

Teheran in Karaj

Mesto Karaj, ki je približno slabo uro vožnje iz Teherana, velja za eno najbolj nevarnih mest, precej bolj kot sta Isfanahn in Jazd. V Teheranu trenutno živi približno 20 milijonov prebivalcev, v mestu vlada precejšnji kaos. Mesto se s svetlobno hitrostjo širi, blokovska naselja rastejo kot gobe po dežju. V prestolnici in njegovi okolici je bistveno bolj čutiti upor vladajočemu režimu kot na jugu države in temu primerno je tudi veliko policije in vojske v mestu, ki pazijo, da ne izbruhnejo nemiri in protesti. V Teheranu smo si tako ogledali predvsem zgodovinske znamenitosti, kot sta palača Golestan in zgodovinska palača Sa’ad Abad. Nujen je obisk tudi Grand Bazaarja, ki je eden večjih v državi in znamenitega Azadi Towerja.

Karaj pa je odlično izhodišče za izlete v naravo. Še posebej čudovita in slikovita je dolina Chalouse oziroma Chaloos, omeniti pa velja še Road 59, približno uro vožnje z avtom iz Karaja. Dolina je znana po smučarskih središčih, poleti pa je pokrajina odlična za pohode in športno plezanje. Odlična za enodnevni izlet je tudi vasica Baragan, ki je sicer zelo priljubljena med domačini. Iz Baragana smo se odpravili tudi do plezališča plezališča Senj.

Ko se peljete skozi dolino Chaloos opazite izjemno naravo, visoke gore in akumulacijsko jezero turkizne barve. Iran ima prečudovito naravo, ki se lahko več kot zgolj kosa s slovensko.

Kazvin – kjer se srečata dolina Alamut in svilena pot

Za konec pa še izlet v mesto Kazvin, nekoč eno najpomembnejših postojank na svileni poti. Bilo je namreč križišče trgovskih karavan in glavna vez med Vzhodom in Zahodom, na kar ob vhodu v mesto spominja tudi kamnita karavana kamel s trgovcem na čelu.

V 16. stoletju je bil Kazvin nekaj časa tudi prestolnica, danes pa je eno glavnih središč za trgovanje s tekstilom, bombažem, svilo, žametom in tudi usnjem. Tu stoji največja iranska elektrarna, ki proizvede kar 7 odstotkov državne električne energije. Za popotnike pa je mesto izhodišče za trekinge po znameniti dolini Alamut. Mesto je znano tudi po vinogradništvu in rdečem vinu. Vlada pa tukaj dovoli zgolj enemu samemu podjetju, da prideluje rdeče vino za protokolarne namene.