Alpinistična šola je nekaj, kar sva si z Damijanom želela že dlje časa in sedaj se nama je le uspelo vpisati. Rada plezava, rada imava hribe in gore, obožujeva nove izzive in alpinistična šola se zdi kot nek naravni potek najinega hribovstva in plezanja. Obiskala sva več uvodnih sestankov na različnih alpinističnih odsekih, a sva se na koncu odločila za Alpinistični klub Vertikala in vse kaže, da je bila najina odločitev prava.

Tokrat je bila pred nami druga skupinska tura v Vipavski dolini in v malo številčnejši zasedbi, pridružili so se nam še Matija, Jera, Anže in Gregor, iz naše tečajniške skupine pa je manjkal le Rok. Zjutraj, ko smo okoli osme ure parkirali na parkirišču pri kampu Tura, se je že nabirala gneča, precej je bilo plezalcev, veliko pohodnikov in feratarjev, ki so se kljub oblačni vremenski napovedi odločili za obisk Vipave.

Po približno slabe pol ure hoje smo prispeli do cerkvice sv. Miklavža (domačini ji očitno rečejo tudi cerkev Sv. Miklava, ker je ponekod navedeno to ime), kjer smo se kar malo instiktivno razdelili v štiri skupine, Urban se je priključil Matiji, midva z Damijanom Tadeju, Jure in Jan Gregorju, Anže in Jera pa sta ostala sama. Napadli smo tri različne smeri v steni nad cerkvijo na pobočjih Podraške Ture, v bližini bolj znane Gradiške Ture.

Seznam splezanih smeri: Urban, Matija in Jera, Anže – smer Južni raz nad cerkvijo na levi strani Podraške Ture, 350 metrov, ocena IV/-II Tadej, Damijan, Tadeja – smer Supernova v osrednjem delu Ture, 145 metrov, ocena IV+/IV Gregor, Jure, Jan – smer Smer skozi okno, na skrajni desni strani Ture, dolžina 120 metrov, ocena V/III

Zgleda, da smo za plezanje izbrali resnično super dan, med premikanjem po skali so nas za krajši čas pozdravili sončni žarki, tako da je na trenutke postali celo vroče. Na vrhu je sicer pihalo, vendar so bile razmere skorajda popolne za nedeljsko plezarijo.

Naša večraztežajna smer Supernova je bila dolga približno 145 metrov in je potekala v treh raztežajih. Že sam vstop je nakazal, da nas čaka uživaško plezanje, najlepši pa je bil zadnji raztežaj, ki je potekal po krajši platki in z možnostjo, da si pomagaš z levo stranjo skale. Vsi trije smo si v zadnjem sidrišču soglasno zaželeli, da bi smer bila daljša, saj je bila resnično lepa, lepo plezanje na zelo kakovostni skali. Kaj bi si lahko želeli več. Od zadnjega sidrišča proti vrhu je nato sledila samo še trojkica. Vse je šlo relativno gladko, brez zapletov in težav. Čista uživancija.

Naredili smo eno tako lepo krožno turo, ko smo smo splezali iz smeri, smo se po grebenu sprehodili še do izteka tretje smeri, ki sta jo plezali dve navezi, tam je nato vsak tečajnik za vajo v skalo zabil še en klin. Upam samo, da nismo Anžetovih klinov preveč utrudili z našim nerodnim zabijanjem in da bodo še uporabni za plezanje. Sledil je še sestop po grebenu in spust po potki mimo vrha Gradišče Ture neposredno na pivo v lokalček ob kampu, kjer so se kovali že novi načrti za plezanje.

Z vsako preplezano smerjo nama je z Damijanom alpinistična šola bolj všeč, velika zasluga gre ob tem seveda najinemu učitelju Tadeju Maroltu, vsem ostalim inštruktorjem in vsem, ki nas spremljajo, se trudijo in nam potrpežljivo razlagajo, kako je recimo treba obrniti matičarko na sidrišču. 

Skratka, rečem lahko le, še več takšnih plezalnih dni v skali!