Dolgo časa je bil Špik Hude police oziroma po italijansko Cima di Terrarossa zapisan na najinem seznamu vrhov, ki si jih želiva osvojiti. Pred časom me je z njim navdušila sodelavka Nina Rebolj. Vrh se nahaja med Montažom in Višem, nad dolino Pecol. Verjetno največja atrakcija je njegovo pobočje, ki je znano po velikem številu kozorogov. Več poti vodi na njegov vrh, midva sva jo tokrat ubrala po zelo zahtevni zavarovani poti imenovani Leva.

Za nedeljo je bilo napovedano lepo vreme in čeprav je zjutraj nato kazalo na padavine, sva se vseeno odpeljala proti Italiji. Ob najinem prihodu na parkirišče je bilo vreme povsem jasno, pihal je sicer hladen veter, termometer v avtu pa je kazal borih 5 stopinj Celzija nad ničlo, a kazalo je na lep sončen dan, kar je bolj ali manj tudi bil. Vmes so se pozno dopoldan tu in tam na nebo prikradli oblaki, a je po večini ostalo lepo sončno in toplo vreme, lahko bi rekla celo, popolno za takšno turo.

Opis poti

Odločila sva se za krožno pot po zelo zahteni zavarovani poti imenovani Leva. Najprej sva se povzpela do gorske koče Rifugio di Brazza, na prvem razcepu sva nato zavila levo. Po dolgem prečenju pašnikov planine Pecol se pot združi s tisto, ki pride od spodaj, neposredno iz parkirišča. Nadaljevala sva po poti proti sedlu, kjer sva nato zavila desno čez melišče, kmalu zatem sledi vstop v zelo zahtevno zavarovano pot.

Planina Pecol je sicer izjemno priljubljena točka med Italijani in ostalimi pohodniki. V nedeljo je bilo polno pohodnikov, sprehajalcev in tudi takšnih obiskovalcev, ki so prišli v kočo zgolj na kosilo ali na sladico. Po planini potekajo številne pohodne poti, pozimi je tukaj precej turnih smučarjev, znana pa je tudi po številnih kozorogih, ki jih lahko tukaj srečate in se prav nič ne bojijo ljudi, na njenih planjavah pa se pasejo številne krave.

Midva sicer dolgo časa nisva srečala kozoroga, tako da sva na eni točki celo obupala nad srečanjem s to prečudovito živaljo. Ko pa sva sestopala pa sva na vseh koncih srečevala kozoroginje z mladiči, celo prekižali so nama pot. Na žalost pa nisva videla nobenega samca korozoga, ki slovijo po mogočnih, dolgih rogovih.

Na razcepu, kjer se pot loči potem na pot za Montaž čez Pipanovo lestev sva se potem malo zmedla. Leva pot vodi na vrh Montaža, desna pa v ferato Leva, vendar je pred vstopom v zelo zahtevno pot postavljen znak za enosmerno pot, ki prihaja z nasprotne strani, se pravi da je vstop s te strani ferate prepovedan. Po začetnemu premisleku sva se potem vseeno odločila, da vstopiva v Levo.

Sledilo je dolgo prečenje v desno po pobočjih, ves čas sva prečila visoko z razgledom nad planino Pecol, z izjemni razgledi daleč naokoli. Gledali boste neposredno na italijansko stran Kanina, najin dan je bil tako lep, da sva videla vse do morja. Levo na nasprotni strani boste videli pobočja smučišča Sella Nevea, skratka nori razgledi in izjemno fotogenična pokrajina daleč naokoli.

Naj povem, da je vmes na nekaj odsekih jeklenica odtrgana, k sreči so nezavarovani ostali malo manj izpostavljeni predeli, tako da se tem predelom enostavno izzognete in nadaljujete pot. Vse je seveda na lastno dogovornost, v primeru, da se ne počutite varne, se boste pač boste obrnili in se vrnili po poti nazaj.

Ko boste zgledali vrh Špika Hude police se poste začeli počasi spuščati, večinoma boste plezali po ferati navzdol, vendar nikjer ni kakšnega težkega spusta, vse je lepo opremljeno s skobami, vmes boste morda morali stopiti na kakšno skalo, vendar je sestop lep in varen. Bodite pazljivi samo, da če boste srečali koga, ki bo plezal gor proti vam, da se boste poskušali čim bolj varno umakniti.

Informacije o zelo zahtevni zavarovani poti Leva: Izhodišče: planina Pecol (1510 metrov) Višinska razlika: 910 metrov Vrh: Špih Hude police (Cima di Terrarossa) Čas hoje: 4:30 ure Sestop po normalni dostopni poti: 1:45 ure Parkirišče: 46.408871, 13.438128 Postojanka: Refugio di Brazza (1660 metrov)

Potem sledi še zadnji vzpon do vrha Špika Hude police. Na svoji levi boste imeli lep razgled na Obraz v skali in višje se boste vzpenjali, lepši bo razgled na skalo, ki ima obliko človeškega obraza. Mene kar malo spominja na našo legendarno Svingo v severni steni Triglava.

Vstopite v visečo lestev, ki ni fiksna in je zgolj rahlo pritrjena s tanko jeklenico v skalo. Sledi še krajši del jeklenice in potem dostop po lepo shojeni potki, ki se kmalu priključi normalni poti, ki prihaja z druge strani. Midva na poti praktično nisva srečala nikogar, razen na dostopu nas je bilo nekaj, pa še to so se potem na sedlu porazgubili, saj jih veliko pot nadaljuje na Montaž.

Na normalni poti je bilo bistevno več pohodnikov, planinska pot je še najbolj spominjala na neke vrste človeško visokogorsko avtocesto, na poti sva srečala vse vrste pohodnikov, saj je pot precej nezahtevna in tudi kratka. Na vrhu pa seveda nepopisna gneča, saj je 2420 metrov visok vrh Špik Hude police po normalni poti relativno lahko in tudi hitro dosegljiv.

Premagali boste dobrih 900 višinskih metrov, prečili boste prepadne stene z razgledom na planino Pecol in daleč naokoli. Planina je tudi sicer zanimivo izhodišče za različne vrhove, od tukaj lahko štartate recimo na Montaž.

Športne obleke za ture Prvič sem na daljši visokogorski turi preizkusila tudi pajkice, ki jih pohodnice verjetno zelo dobro poznate, Alpine Princess, vidite jih lahko na zgornji fotografiji. Pajkice, ki so udobne in priročne so kos, ki ga osebno najtežje dobim. Že ko sem iskala zimske pajkice sem imela s tem največ težav. Moram priznati, da so me njihove povsem navdušile. Obožujem pa tudi Alpine Princess visoke nogavice, ki sem jih tudi prvič sprobala in že dejstvo, da sem v dolino prišla brez žuljev, govori zase. Pripravljam pa seveda tudi podrobnejši članek o tem, kakšno opremo uporabljava na najinih podvigih in kaj priporočava.

Stanje poti in opreme

Kot že rečeno, oprema na poti je v relativno dobrem stanju, razen odsekov, kjer je kline odtrgalo iz skale, vendar so k sreči poškodbe nastale na relativno varnih in tudi kratkih odsekih, ki se jih kljub temu da varno prečiti. V prečenju je oprema nova, na zadnjem vzponu čez visečo lestev je oprema starejša, jeklenica je tanjša in na nekaterih delih tudi že zvita, a zaenkrat je varna.

Po koncu sestopa pa še nekaj toplega za pod zob, ustavila sva se v gorski koči, kjer imajo odlično joto in celo vrsto slastnih sladic. Najlepši zaključek pohodniško-feratarskega dne.