Gorenjska ima novo plezališče – Poglejsko cerkev

Karantena je bila popoln čas za odkrivanje in opremljanje novih plezališč. Naša plezalna infrastruktura je v letošnjem letu postala bogatejša za kar nekaj zelo kakovostnih plezališč. Poleg Garbske peči pod Veliko planino smo dobili novo plezališče tudi na Gorenjskem, in sicer plezališče Poglejsko cerkev, impozantno luknjo, zanj pa sta zaslužna Jurij Ravnik in lokalni plezalec Klemen Žumer.

V plezališču Poglejska cerkev prevladujejo težje in previsne smeri. | FOTO: Tadeja Magdič

Plezališče Poglejska cerkev se nahaja čisto blizu naselja Gorje, do njega pa vodi zelo kratek dostop, dolg približno pet minut od parkirišča ob cesti in od sektorja Gorje, kjer je opremljenih nekaj smeri. Skupaj z različnimi kombinacijami je opremljenih 34 smeri, od tega je 8 odprtih projektovdva pa sta zaprta. Avtorja plezališča prosita, da se projektov Doktor Martin in Jamske vile NE PLEZA

Idejni vodja opremljanja tega plezališča je Jurij Ravnik. | FOTO: Tadeja Magdič

Čeprav luknja, v kateri je navrtana večina smeri, na prvi pogled izgleda izjemno težka in smeri brutalno fizične in težke, se v plezališču najde tudi nekaj lažjih smeri, ki jih lahko plezajo manj izkušeni in manj močni plezalci. Prevladujejo sicer težje smeri, večina je težjih od 6c, ob robovih luknje pa je navrtanih sedem 6, od tega štiri 6a in dve 6b ter ena 6c, vse ostale so težje. Osrednji del plezališča je previsen, ob straneh pa se se stena zravna in postane lažja.

Rajko Zajc med plezanjem ene od smeri v plezališču Poglejska cerkev. | FOTO: Tadeja Magdič

Jurija Ravnika, ki je sicer stari plezalski maček in bi si že počasi zaslužil naziv starosta med opremljevalci, je veliko časa in tudi energije porabil za to, da je vse posege v skalo v tem plezališču tudi legaliziral. Velja torej poudariti, da ima plezališče urejene vse papirje.

Podatki o plezališču Poglejska cerkev

Število smeri: 34
Ocene: od 6a do 8c (in težje)
Dolžina smeri: od 7 do 16 metrov
Sezona plezanja: od pomladi do jeseni, poleti je v luknji senca in je prijetno hladno, pozimi pa je plezališče do marca mokro in se ne da plezati.

Koordinate parkirišča: 46.3733939,14.069983

Skica plezališča Poglejska cerkev

Z Damijanom sva plezališče na povabilo Jurija obiskala avgusta, ko še ni bilo povsem končano. Bila sem naravnost navdušena! Čeprav takrat nisva bila ravno ‘uplezana’, so nama bile smeri zelo všeč. Zato komaj čakam, da se bova lahko vrnila in splezala vse smeri, ki so v najinem zmogljivostnem dosegu. 

Projekt OSP

Gre za projekt preopremljanja in opremljanja smeri v slovenskih plezališčih, med drugim tudi v plezališču Poglejska cerkev. Pri Projektu Opremimo slovenska plezališča sodelujejo predani plezalci in opremljevalci, ki stremijo k temu, da bodo naša plezališča ostala varna in urejena ter dostopna vsem, ki imajo radi vertikalo.

Pošlji projektosp5 na 1919 in prispevaj 5€ za slovenska plezališča!

Edina slabost tega plezališča je zaenkrat ta, da ni urejenega dodatnega parkirišča – svoj jekleni konjiček lahko pustimo samo ob cesti. Vendar Jurij obljublja, da bo v kratkem poskušal urediti tudi to zagato.

INTERVJU: JURIJ RAVNIK

Kako si odkril to plezališče in kdo ti je pomagal pri njegovem urejanju? V plezališču Gorje ob cesti je že navrtanih nekaj smeri. Kako, da je ta del skale ostal tako dolgo skrit?

Gorje (ob cesti) je dokaj staro plezališče. Gre za lepo, visoko in kompaktno steno brez dostopa, tako da je logično, da so tu že pred časom nastale malo lažje smeri. Letos je karantena precej izpraznila plezališča, kar je za opremljanje koristno, saj je težko delati v gneči, pa tudi lepilo se nekaj časa suši in takrat smeri niso uporabne. Ker sem bil malo sit prenašanja težke opreme, sem se z veseljem lotil preopremljanja smeri tam. Pri tem delu je običajno dobro vzpostaviti stik z lokalnimi plezalci, da dobiš boljše informacije o poteku smeri in podobnem. Pogosto so avtorji smeri prišli mimo kar sami, ko sem delal, bil pa sem v stiku tudi z lokalcem Klemnom Žumrom, ki je aktiven opremljevalec in je v bližini navrtal tudi zanimivo steno na Zatrati. 

Jurij v trenutku opremljanja sidrišča smeri. | FOTO: Tadeja Magdič

Seveda mi je jama, ki je znana razgledna točka in arheološko najdišče, takoj padla v oči, ampak zanjo je veljalo, da je verjetno preveč vlažna in pretežka za plezanje ter da je tu plezanje itak prepovedano zaradi arheologije, narave ali pač nečesa. Tako niti niso resno razmišljali, da bi se tu kaj opremilo. S Klemnom sva jo šla parkrat pogledat in že marca je bila zadeva čisto suha. Bolj kot sva gledala previsne linije, več sva videla grifov in gibov in ugotovila, da ni tako nemogoče, če gledaš bolj skozi oči „osmic“. Glede prepovedi pa mi nihče ni znal jasno povedati kako in kaj, zato sem se odločil, da je najbolje zadevo preveriti kar pri institucijah. Tako se je vse skupaj začelo.

Jama, v kateri je plezališče, je sicer znana razgledna točka in arheološko najdišče. | FOTO: Tadeja Magdič

Na tem mestu je sicer pred časom že bilo navrtanih nekaj smeri, vendar ni šlo za športno plezanje. Za kaj se je to luknjo pred tem uporabljalo? 

V jami ima plezanje kar nekaj zgodovine, saj se je začelo še v takrat priljubljeni trening rutini alpinistov, ko so tehničarili (se vlekli iz klina na klin) čez previse. Moram reči, da so bili kar pogumni. Kasneje so tu nekaj smeri opremili drytoolerji. Ta praksa s strani arheologov dejansko tu ni bila zaželena, ampak vse skupaj je bilo v sivi coni in zelo lokalno, tako da so tu vseeno občasno malo vadili na črno.

Koliko časa in truda si porabil za opremljanje tega plezališča? Bi to plezališče nastalo tudi, če ne bi bilo karantene? 

S Klemnom Žumrom sva tu visela slabega pol leta, praktično celo poletje. Smeri so nastajale dokaj počasi, ker je vrtanje v strehah in ekstremnih previsih zelo naporno. Večinoma poteka od spodaj navzgor, s pomočjo krempeljcev in pomožnih ploščic in tudi ob tem te vse skupaj precej izmuči. Veliko smeri sva naredila tako, da jih je en začel, drugi dodal par svedrov, spet prvi pa je naredil štant in podobno – bili so skupinski projekti, kjer sva redno „modrovala“, kje naj bi šla linija. Eno smer je navrtal tudi Rajko Zajc, ostale pa sva naredila jaz in Klemen.

Karantena je bila pri vsem bolj srečno naključje, da sem sploh pristal tam in da sva se navdušila nad steno. Vrtala sva, ko je bilo epidemije uradno konec, ampak brez karantene pa verjetno ne bi bilo te prve iskre.

Na Gorenjskem je kar nekaj neodkritih plezalskih biserov, ki čakajo, da se jih opremi. | FOTO: Tadeja Magdič

Kakšna dovoljenja je bilo treba pridobiti pred začetkom opremljanja plezališča? Kako so v naših državnih institucijah naklonjeni tovrstnim projektom opremljanja smeri v skali?

Klemen Žumer je bil aktiven pri domačinih in je priskrbel njihovo dovoljenje, dobili pa smo se tudi s turističnim društvom, ki je uredilo novo dostopno pot. Uskladili smo tudi pravila. Posebnost pri tem plezališču je bil Zavod za varstvo kulturne dediščine, ki običajno v plezališčih ni prisoten, ampak tukaj je bilo pomembno arheološko najdišče, resda že v 60. letih prejšnjega stoletja. Ker sem pred leti sodeloval z arheologi, sem se lahko dogovoril za sestanek. Ugotovili smo, da športno plezanje ne bo okrnilo vrednosti prostora. Po terenskem ogledu so bili podobnega mnenja tudi na Zavodu za varstvo narave. Pripravil sem projekt, uskladili smo pogoje in pravila, zadeva pa je nato dobila zeleno luč.

Glede institucij pri nas morda kroži krivična stigma – jaz imam večinoma dobre izkušnje z njimi. Treba je vedeti, da opravljajo svoje delo, in če dobiš primernega sogovornika, ki je pripravljen prisluhniti in imaš korektno pripravljen projekt, potem so običajno možnosti, da bodo dovolili poseg, saj plezanje je dokaj neinvazivna aktivnost. Tudi oni raje vidijo, da so stvari urejene po pravilih, kot pa da morajo reševati razne kršitve.

Koliko časa si porabil, preden si pridobil vse papirje? 

Mislim, da je trajalo manj kot en mesec, vmes pa smo vlogo še enkrat dopolnili, kar je bilo rešeno v enem tednu. Morda čisto za vsako steno ne bo šlo tako hitro, ni pa tako grozno, kot so mnogi mislili do zdaj.

Kako bi opisal karakteristike plezališča?

Plezališče je majhno, ampak kljub temu ponuja zelo veliko. Najbolje je poleti, ima zelo kratek dostop in širok in udoben plato pod steno. Ob straneh so lažje smeri po enakomernih ploščah, v sami jami pa so bolj ekstremni previsi, kjer bosta potrebni vzdržljivost in vzdržljivostna moč. So pa oprimki večinoma veliki in pozitivni, včasih celo precej ostri. Najde se tudi kak umeten ostanek cepinov. Poleg najbolj očitnih linij sva jih s Klemnom veliko razdelila z vmesnim štantom in tako dobila nekaj sedmic – sicer bi bila jama dobra samo za najboljše plezalce. Nastalo pa je tudi nekaj lepih kombinacij, tako da je na račun tega število smeri kar veliko.

Večina smeri je težja od 6c. | FOTO: Tadeja Magdič

Nekatere smeri so res fenomenalne, dva 8a prečkata celoten obok, previsno plezanje prekinjajo dobri počitki s kajlanjem kolen in podobno. Posebej za Gorenjsko je stil plezanja nekaj čisto drugačnega. Skoraj v vsakem rangu ocen, začenši s 6a, se najdeta kakšna lepa smer ali dve.

Drži, da ima plezališče potencial za ektremno težke smeri, kot je 9a? Bi morda lahko stena privabila tudi kakšna zanimiva mednarodno znana plezalska imena, kot je Adam Ondra?

Trenutno je navrtanih še 8 projektov, ki bodo vsi najmanj osmice. Dve liniji, ki prečita zgornjo streho, pa imata gotovo potencial za kaj več. Pri takih smereh je res težko reči. Hitro je stena lahko plezljiva 8c, ali pa v par gibih postane detajl za 9a ali pa celo nemogoča. Bo treba počakati na pomlad, da se posuši in jo pride pogledat kakšen močan plezalec. Domen Škofic je že letos na hitro splezal takrat najtežja projekta Amor Fati in Gordito Esta Contento, oba 8b, in bil kar navdušen. 

Plezališče z več kot 10 osmicami, ki so vse lepe, in potencialno kakšno devetko, ki je lahko dostopno in zelo scenično, je zagotovo zanimivo za znana plezalska imena. Zaradi Poglejske cerkve se sicer ne bodo vozili v Slovenijo, ampak če se že peljejo mimo, kot se tudi Ondra pogosto, pa bodo smeri gotovo mnoge zamikale. Sploh, ko bodo videli kakšne fantastične fotografije, ki se jih da narediti v jami. 

Smeri, ki so navrtane v jami, so izjemno fotogenične. | FOTO: Projekt OSP, Nejc Trpin

Je na Gorenjskem še kakšen podoben neodkrit plezalski biser, ki čaka, da se ga opremi, in bi potencialno lahko postal urejeno plezališče? Morda veš za kakšnega?

Seveda so, jaz jih poznam kar nekaj in za nekaj sten že urejamo papirje. Pogosto gre za to, da na smeri zdaj gledamo malo drugače. Včasih so iskali bolj plošče in bolj očitne stene, marsikaj pa je ostalo skrito ali se je zdelo pretežko. Tako da je dobrih sten pri nas še cel kup. Je pa po navadi vseeno treba začeti počasi, včasih je treba urediti dostop čez parcele, včasih parkirišče, včasih so problem lastniki ali naravovarstveniki. Vse se da urediti, ampak treba je biti potrpežljiv in razumeti tudi drugo stran. Pa tudi s finančnimi in opremljevalskimi viri smo omejeni – če bi zdaj odprli tri stene, jih niti ne bi mogli naenkrat opremiti.

Jurij Ravnik opremlja smeri v plezališču Poglejska cerkev pri Bledu. | FOTO: Projekt OSP, Nejc Trpin

Veseli smo, da ima tudi občina Bled interes, da se plezanje pri njih razvija, ker so lahko pomemben člen pri urejanju. Gorenjska po potencialu spominja na francoski Briancon, kjer so plezališča manjša, a zelo raznolika in stisnjena med čudovite kraje sredi hribov. Le da so tam stvari že utečene, pri nas pa ima vse skupaj večji potencial. Ampak ta je najbolj pomemben, ostalo pa bo z malo volje in sreče tudi prišlo. Predvsem se mora zamenjati miselnost, da gre za »nekoristno« aktivnost, in po zgledih iz tujine ugotoviti, da so urejena plezališča v korist vsem – zlasti turistični potencial je ogromen.

Dostop do plezališča je pomagalo urediti tudi okoliško turistično društvo Gorje. | FOTO: Tadeja Magdič

Vlaganje v tovrstne trajnostne dejavnosti so običajno zelo donosne, plezalci pa hvaležni gostje. Saj počasi bodo domačini videli tudi to.

NATISNI ČLANEK