Poznamo ga kot skupnega zmagovalca svetovnega pokala v balvanih v sezoni 2018, trenutno pa Jernej Kruder brez dvoma velja za enega naših najboljših skalnih plezalcev. Obdobje karantene zaradi koronavirusa je zelo dobro izkoristil. Vse mu je šlo kot po maslu, saj je praktično celo pomlad preživel v domači slovenski skali. V dobrih razmerah je tako končal kar nekaj že začetih plezalnih projektov.
Poznamo ga kot skupnega zmagovalca svetovnega pokala v balvanih v sezoni 2018, trenutno pa Jernej Kruder brez dvoma velja za enega naših najboljših skalnih plezalcev. Obdobje karantene zaradi koronavirusa je zelo dobro izkoristil. Vse mu je šlo kot po maslu, saj je praktično celo pomlad preživel v domači slovenski skali. V dobrih razmerah je tako končal kar nekaj že začetih plezalnih projektov.
Vsak, ki pozna Jerneja, ve, da je plezanje v skali njegova največja ljubezen. Vsak prosti trenutek izkoristi zanj, v skalo rad skoči celo med tekmovalno sezono. In kot pravi, mu je prav plezanje v skali pomagalo pri osvojitvi skupne balvanske zmage pred dvema letoma.
|
“Ne morem čisto zagotovo povedati, kaj se dogaja v tem trenutku. Mislim, da je glavni razlog za moje uspehe to, da je trenutno moja edina naloga, moja edina obveznost plezanje v skali in da se ob tem še zelo zabavam.“ |
Vsi vzponi v zadnjih tednih dokazujejo, da je karantena nate in na tvoje plezanje zelo dobro vplivala. V preteklem mesecu in pol je za tabo kar nekaj uspešnih in tudi zelo težkih domačih projektov. Si to načrtoval ali se je zgodilo spontano?
Iskreno povedano, res je bilo vse zelo spontano. Koronavirusa ni nihče pričakoval, tekme so bile prekinjene, moja forma pa je bila pripravljena za tekmovanja. Nič slabega ne vidim v tem koronavirusu, ker sem itak vedno najraje plezal v skali, seveda tudi zelo rad tekmujem. Sedaj sem imel prvič spomladi čist prosto, da sem lahko počel tisto, kar sem si želel. Pa tudi razmere so v plezališčih med boljšimi prav v tem spomladanskem času, ki ga navadno posvetim tekmam. Projektom, ki jih imam v Sloveniji, sicer ne posvetim veliko pozornosti, ker jih grem vedno plezat takrat, ko imam manj prostega časa. Sedaj, ko nismo smeli iti v tujino, pa je bil seveda idealen čas, da sem te projekte zaključil.
Kaj pa čas, ko je bil obisk plezališč popolnoma prepovedan? Kako si preživljal ta čas?
K sreči imam odprt s. p., ki sem ga malo izkoristil za to, da sem šel v tujo občino. Med drugim sem obiskal tudi kakšno balvansko plezališče, ta namreč niso bila zaprta. Tako da sem kar nekaj časa preživel v skali. Kar se pa smeri tiče, sem lepo vreme izkoristil tudi za opremljanje novih smeri v okolici Laškega. Vse sem lepo po pravilih počel, družil se nisem z nikomer, razen z družino. Ko pa so se omejitve sprostile, sem se lotil plezanja domačih projektov, ki sem se jih lotil že prej.
View this post on InstagramA post shared by Jernej Kruder (@kruderjernej) on
Samo nekaj plezalnih dosežkov Jerneja Kruderja v zadnjem času:
- Zlati rez, 8b+
- Dreku focn, 8b+ (Golobove pečine)
- Peščena ura, 9a (Sopota)
- Aikula, 8c+ (prej ocenjena z 9a) (Burjakove peči)
- Halupca 1979, 9a (Osp)
- Inferno, 8c (Ter)
Kako si treniral v času karantene? Po tvojih objavah na družbenih omrežjih sodeč, si med drugim preuredil domačo trening steno in si tudi tam treniral.
V tistih ta najhujših časih, ko so bile stroge omejitve gibanja, v tistem času sem nekajkrat prišel domov k staršem. Pri njih je ostala ena stena, ki sem jo sicer že prerasel, je bila preslaba zame. Na zalogi mi je ostalo nekaj dokaj novih oprimkov in takrat sem si rekel, da je treba to steno sedaj izkoristiti, kolikor se le da. Prišel sem nekajkrat domov, kjer sem treniral skupaj s sestro Julijo. Pa pri sebi doma sem si na balkonu uredil nekaj visečih elementov in sem tam nato delal vaje za moč rok.
Kolikokrat na teden sedaj plezaš v skali?
Ves čas, kolikor le lahko in kolikor mi vreme dopušča. Ponavadi ene dva ali tri dni zapored plezam, nato pa naredim premor. Tako da na koncu kar nanese 5 ali 6 dni plezanja v skali na teden.
Koliko težjih projektov si končal v tem času?
Moje življenje je bilo že pred koronavirusom drugačno. Decembra sem si zlomil roko in potem mesec in pol nisem plezal. Ko sem počasi začel ponovno plezati, pa so nas zaprli v karanteno. Ravno, ko sem začel ponovno plezati v skali, so potem zaprli še meje. Od takrat sem v okolici doma in v Sloveniji preplezal veliko smeri z ocenami 8c, dve z oceno 8c+ in dve 9a.
Kaj pa smer Aikula? Pri tej smeri je bilo nekaj nejasnosti glede same ocene. Domen Škofic in Gregor Vezonik sta jo ocenila z 9a, pred tem je imela oceno 8c.
Gre za smer na Koroškem, ki je dokaj nova oziroma je njeno staro verzijo pred leti preplezal Uroš Perko. Takrat jo je ocenil z 8c. Potem pa sta jo Gregor Vezonik in Domen Škofic poskušala ponoviti, a sta opazila, da se je vmes en oprimek odlomil. Ko sta jo splezala, pa sta jo na račun odlomljenega oprimka ocenila z višjo oceno 9a. Dejansko pa je bil v smeri del skale, ki je na prvi pogled izgledal malo krušljiv in ga nista upala uporabiti pri plezanju. Jaz pa sem potem ta del skale vseeno uporabil, ker se mi je zdela dovolj kakovostna. Ob tem sem našel malo lažjo možnost. Ko sem jo splezal, sem zato napisal, da se meni ne zdi 9a. Tista možnost, ki sta jo splezala Vezonik in Škofic, pa bi kar lahko bila 9a. Po mojem mnenju se je njena ocena sedaj ustavila pri 8c+.
Si v času karantene počel še kaj drugega, razen plezanja?
Nič kaj drugega nisem počel. Večino časa sem posvetil plezanju v skali. Vreme je bilo res lepo, projektov se je naenkrat nabralo kar nekaj, tukaj v moji okolici. Največ časa sem posvetil mojim okoliškim projektom. Tudi moji kolegi so imeli dovolj časa, zato soplezalca ni bilo težko najti. In to je to. Drugega ni bilo kaj početi. Roko na srce, res pogrešam tekme, vsaj tisto vzdušje na tekmah, po drugi strani sem pa končno dobil podarjeno pomlad za slovenske projekte in sem ta čas dobro izkoristil. Nimam se kaj pritoževati.
Kakšna je usoda tekmovalne sezone? Se že kaj ve, ali bodo sploh kakšne tekme letos na sporedu?
Uf, dokler dejansko ne bo tekme, jaz nobenemu nič ne verjamem. Nekaj tekem se je prestavilo, nekaj je bilo povsem ukinjenih. Jaz sem že nekako obupal nad letošnjo tekmovalno sezono, vsaj kar se teh uradnih tekem tiče od IFSC-ja. Verjamem pa, da bo vsaj v kateri od telovadnic izpeljan kakšne master. Avgusta me recimo vabijo na Švedsko, oktobra v Španijo, kjer bi ponovno plezali nad vodo. Nekaj prireditev je sicer načrtovanih, vendar bodo izpeljane povsem spontano. Če bodo te prireditve izpeljane, bom z veseljem šel tekmovat, če ne, bom pač počakal na drugo leto.
Veliko časa preživiš tudi s sestro Julijo. Kako sodelujta, kako je videti vajino skupno plezanje?
Z Julijo se zelo dobro razumeva. Imam sicer tri sestre, s katerimi smo v zelo dobrih odnosih. Bil bi vesel, če bi Julija še pogosteje šla plezat z mano, ampak je nočem siliti v nekaj, česar si sama res ne želi. Tudi s kolegicami gre včasih plezat. Moram pa povedati, da je tudi Julija zelo dobro izkoristila karanteno, saj je naredila kar nekaj dobrih vzponov. Med drugim je splezala svoj prvi 8b. Še posebej v času karantene sva preživela kar veliko časa skupaj. Takrat sva skupaj malo potrenirala, pa tudi v skalo sva šla takrat skupaj plezat. Ker sva družina, sva se veliko družila.
V zgornjem posnetku, ki je nastal na Majorki, je prikazan eden njunih skupnih plezalnih projektov.
Sedaj pa se življenje vrača v stare tirnice, pa še vreme se je malo poslabšalo, a vseeno greva še kdaj skupaj plezat. Upam, da še bo kaj časa za skupno plezanje. Pogrešam edino to, da Julija ni še večkrat šla zraven v skalo z mano, pa da bi imela še kakšne plezalne ambicije v hribih, da bi lahko še šla kdaj v hribe skupaj plezat. Ker glavo ima zelo dobro pripravljeno, pa fizično je tudi dovolj močna za dolge smeri. Manjkata ji le želja in volja. Želja je najbolj pomembna, jaz pa nočem na silo. Če bo hotela, bo že rekla in bova šla.
Kaj pa balvaniranje? Imaš tudi tukaj kakšen nagledan projekt?
Imam nagledanih tudi nekaj balvanskih projektov. Pred začetkom karantene sem plezal na Pohorju, ampak že v osnovi raje športno plezam. Pred karanteno sem imel sicer en projekt, ki je bil bolj platast, bolj tehnične narave, da ni bilo tako fizično naporno za moje roke, ampak je sedaj postalo prevroče za balvaniranje. Zadnjič sem šel tudi na Primorsko pogledat nekaj projektov, ki bi jih želel splezati, ampak imam sedaj večjo osredotočenost na športno plezanje. Bom raje na malo hladnejšo sezono počakal za kaj balvanskega.
Potem imaš še vedno odprt kakšen plezalni projekt ali si že izpolnil vse, kar si si zadal pred karanteno oziroma projekte, ki si jih začel plezati že pred tem?
Imam še nekaj nagledanega in imam srečo, da je to tukaj v Teru, v Savinjski dolini. V tej steni imam še dva projekta. Ravno sedaj študiram enega novega, ki še ni bil splezan in si bo brez težav zaslužil oceno 9a, če ne še kaj več. Mi pa na žalost vreme nagaja. Zraven, desno od slednjega, pa sem na novo opremil še en projekt. Tudi ta plezalni projekt ne kaže znakov, da bi bil kaj veliko lažji od prvega. Ga pa moram seveda najprej poskusiti in šele nato bom lahko resnično povedal, ali je res težek ali samo zgleda težak.
View this post on InstagramA post shared by Jernej Kruder (@kruderjernej) on
A je pri nas kakšna smer, ki bi potencialno lahko dobila oceno 9b ali kaj več?
Zaenkrat, kar sem jaz videl sten in kar jih poznam, je zelo majhna verjetnost, da bi kaj takšnega našli pri nas. Jaz si seveda želim, ampak doslej še nisem imel te sreče. Imam pa v Sopoti pri Laškem en projekt, v katerem imam že kar veliko poskusov. Ampak realno povedno, ne vem, ali ga bom lahko kadarkoli v življenju splezal, je zelo težek. Prav v Sopoti sem splezal smer Peščena ura z oceno 9a. In ta najtežja smer je ena levo od Peščene ure. Ime se smeri ponavadi da po tem, ko se jo spleza. Mi imamo za to smer neko ime sicer že pripravljeno, zato da ne rečemo samo projekt. Mi pravimo, da greš plezat Golo mistiko, tako mi temu projektu zaenkrat rečemo. (smeh)
|
Najtežja smer na svetu … Najtežja, kadarkoli splezana smer na svetu se imenuje Silance (9c) in je bolje znana kot Project Hard. Nahaja se v jami Hanshelleren v Flatangerju na Norveškem. 45-metrsko smer je opremil in kot edini doslej splezal češki plezalec Adam Ondra. To se je zgodilo 3. septembra 2017. Smer velja za najtežjo na svetu in še nima ponovitve, Ondra pa ostaja edini plezalec s tako težko preplezano oceno. Njegov istoimenski mini dokumentarec pa ima na spletu že več kot 3 milijone 500 tisoč ogledov. |
To je potencialno potem lahko kaj več kot 9a?
Ja, je enako težka kot do sedaj najtežja smer na svetu (smer se imenuje Silance, op. p.). Bi pa verjetno moral priti Adam Ondra, da bi lahko bolj natančno ocenil težavnost te smeri. Mogoče bi mu šlo pa še slabše kot meni. (smeh) Ampak on vsaj ve, kaj pomeni splezati 9c. Bi pa ga bilo super videti v teh mojih smereh, teh, ki sem jih nedavno splezal.
Kaj načrtuješ za prihodnje mesece?
Trenutno je teku še en videoprojekt z Nikom Čebulcem. Skoraj vse je že posneto, ampak sedaj se odločamo, ali bi s tem filmom počakali do kakšnega filmskega festivala ali ga bomo prej javno objavili. Ne ve se še, kako bo drugo leto s festivali, ker je bilo produkcije zaradi koronavirusa bolj malo v zadnjih mesecih. Odločamo se, kako in kaj bo z objavo videoposnetka.
Kakšni so tvoji načrti na plezalnem področju?
Kar nekaj sponzorskih projektov mi je sedaj padlo v vodo. Recimo, čez dva tedna bi moral biti v Južni Afriki, kjer naj bi ostal tri tedne. Sedaj se bom verjetno bolj držal Evrope, če bo vreme v redu. S kolegom sva na vezi, da ko bodo razmere za letenje primerne, takoj odrineva na Majorko. Tam imam še nekaj projektov. Potem pa me mika še ena en projekt v Beli peči, ki smo ga pripravili še z dvema kolegoma. To je na italijanski strani Kanina. Tam je ena večraztežajna smer, ki smo jo pripravili pred dvema letoma. Sedaj pa čaka, da jo splezamo. Medtem ko smo jo opremljali, sem jaz malo pogledal, koliko bi bila lahko ocena. Vse gibe mi je sicer uspelo narediti, a se mi zdi, da je večja težava v samem varovanju, ki je zelo slabo. Potrebuješ moda za to smer.
|
Nekaj zanimivih podatkov o raztežajnem projektu v Beli peči … Gre za 200-metrsko smer, ki je praktično ves čas v previsu, je kar atletska.Raztežaji so težavnosti 7b+, 7a+, 8a, 8b, za konec pa 7b. Najtežji raztežaj je 8b, kar je za takšno precej slabo varovano smer že precej težka ocena. Oteževalna okoliščina je tudi to, da najtežji raztežaj ni na začetku, da bi vanj vstopil bolj spočit. Pa še v tistih raztežajih, ki so načeloma lažji, je slabo varovati. Tudi tam ti “psiha” in “fizika” pobereta veliko energije, saj moraš biti praktično ves čas previden in počasen. |
