Mina Markovič: če že lahko izbiram, se raje dobro počutim sama seboj

Mine Markovič vam verjetno ni treba posebej predstavljati. Vsak, ki si je kadar koli nadel plezalni pas in se z blazinicami dotaknil skale, ve, da govorim o štajerski plezalni šampionki, ki si je že zdavnaj zagotovila mesto med legendami slovenskega in svetovnega plezanja. 

Med plezanjem v španskem Margalefu | FOTO: Luka Fonda

Kot je pred leti v pogovoru za plezalno revijo Beta dejala, se je s plezanjem srečala čisto po naključju. Na Ptuju takrat seveda še ni bilo prave plezalne stene. Ko se je odločila za resno treniranje, so jo starši tudi do dvakrat na teden na treninge vozili celo v Laško in Maribor.

Najbrž je logično, da začnem s trenutno situacijo. Kako ohranjaš plezalno in tudi mentalno kondicijo v času koronavirusa oziroma si jo ohranjala v času omejenega gibanja med občinami? Kam si šla najprej plezat v skalo?

V času stroge karantene sem kar veliko previsela na drogu za vzgibe, trening deski za prste in s kakšnimi utežmi v rokah 😊. Imam tudi sicer srečo, da je v moji občini manjša stenca, zahvaljujoč Luki Fonda. Stenca je z nekaj prevrtavanja primerna za vsaj določeno ohranjanje stika s plezanjem oziroma vsaj s plezalnim gibanjem.

Uhhhh … seveda sem upala na čimprejšnji povratek v skalo, zavedam se, da bomo sprva seveda plezali v slovenskih plezališčih. Zadnje dni tako v družbi starih prijateljev in znancev raziskujem plezališča na slovenski obali, med drugim sem obiskala Osp in legendarno plezališče Luknja. Sicer pa so plezališča še vedno precej prazna, srečaš lahko le navezo ali dve, kar je seveda super! Po tem, ko so sprostili gibanje med občinami, pa upam, da pridem vsaj tja do Kotečnika, kasneje, ko bodo odprli meje med državami, pa ali čez mejo v Istro ali Italijo. Če seveda takrat ne bo že prevroče za ta plezališča.

Kako pa kaže s tekmovalno sezono v letošnjem letu?

Za tekmovalno sezono mi je znano le, da jo organizatorji neprestano preklicujejo in premikajo datume tekem. Ne vem, sprva smo ciljali na jesen, vendar dvomim v to. Menim, da bo letos pravi razcvet vzponov v skali. Vrhunski plezalci – tekmovalci smo doslej opravili kar nekaj skalnih vzponov, kar za prejšnje sezone ni veljalo, saj to ni ravno čas za plezanje v skali in za uresničevanje skalnih projektov.

Mina je študentka biopsihologije na primorski univerzi. Čas koronavirusa in karantene je izkoristila tudi za pripravo zaključnega dela. Ukvarja se s problematiko RED-s oziroma relativnim energijskim pomanjkanjem v športu.

Kaj vse počneš, da v teh dneh ostaneš motivirana? Videla sem, da recimo plezaš oziroma ročkaš po domačih stopnicah. Imaš še kakšen inovativen način za ohranjanje forme?

Predvsem poskušam ohranjati pozitivno naravnanost, glavo in pogled na svet. Verjamem namreč, da kar vidiš skozi svoje oči, kako dojemaš situacijo in kakšna sporočila daješ svojim možganom, tako se potem tudi počutiš. Ne rečem, da je situacija enostavna, seveda, tudi sama imam kdaj vsega poln kufer, ampak če že lahko izberem – se raje dobro počutim sama s seboj. (haha)

Aja, kaj počnem: urejam stvari za svoj študij, zaključujem namreč biopsihologijo na Univerzi na Primorskem, veliko razmišljam o svojih plezalnih in tudi neplezalnih projektih in kaj početi v prihodnosti. Istočasno pa seveda poskušam ostati vseeno ‘prisotna’ v trenutni situaciji, tako mentalno kot fizično. Vsak dan si vzamem čas za miganje, grem na zrak in obiščem bližnje živali (ja, kozice), lenarim, kuham, pogledam kakšen film, telefoniram ipd.  

S plezanjem si začela, ko si bila stara 10 let, če se ne motim. Plezanje je tvoje življenje in brez tega lepega športa si verjetno ne predstavljaš življenja, tudi kasneje? Kaj vse ti je dalo plezanje? 

Plezanje je zagotovo usmerjalo in izoblikovalo moje življenje. Zelo sem vpeta v ta šport, tako s srcem in strastjo do samega gibanja, kakor tudi do kulture, energije in vsega, kar ta šport prinaša s seboj. Sicer nikoli ne vem, kam me bo v prihodnosti potegnilo, in sama vedno sledim neki energiji, ki me ‘vleče’ v določeno smer, vendar si zaenkrat še sigurno želim ostati v tem okolju. Plezanje ti da nekaj nazaj in deliti svoje izkušnje in znanje je super. Če ne drugega, bi rada vrnila vsaj pozitivno energijo! 

Plezanje je odkrila čisto po naključju, ko je imela deset let. | FOTO: osebni arhiv

Si ena najbolj izkušenih plezalk v tekmovalni plezalni karavani. Kaj delaš sedaj drugače, kot si delala, ko si bila na tekmovalnih začetkih? Si bila od nekdaj tako trmasta pri doseganju svojih ciljev?

Hvala. Zagotovo po nekaj letih ne morem več trenirat tako kot sem pri 18-ih. Bi rekla, da tam nekje do 25 lahko delaš skoraj vse, kar si želiš, in telo ti je za vse hvaležno, vse oprosti in te celo nadgradi. Kasneje, to je sicer na začetku težko dojeti in sprejeti, pa ugotoviš, da je več manj. Strast in volja sicer to kdaj težko sprejmeta, vendar se naučiš. Najdeš še druge strasti in razširiš svoje obzorje.

Glede treme. Ja, vedno sem bila precej predana nečemu in temu, čemur sem se predala oziroma sem se odločila, da to dosežem. Ne vem, če je to ravno čista trma.

Največji Minini uspehi

  • Trikratna zmagovalka svetovnega pokala v težavnosti: v letih 2011, 2012 in 2015. 
  • Trikratna zmagovalka v kombinaciji vseh plezalnih disciplin (balvani, težavnost in hitrost: v letih 2011, 2012 in 2013.
  • Trikrat je osvojila drugo mesto v skupnem seštevku: v letih 2010, 2013 in 2014. 
  • Leta 2013 je osvojila zlato medaljo na svetovnih igrah. 
  • Na evropskih prvenstvih je osvojila eno zlato (2015), dve srebrni in eno bronasto medaljo.
  • Na svetovnih prvenstvih je osvojila eno srebrno, bron (težavnost, Gijon Španija 2014; težavnost Praiz 2016) in dve bronasti medalji v kombinaciji (Šining 2009 in Gijon 2014).
  • Leta 2011 je prejela Bloudkovo plaketo za pomemben tekmovalni dosežek v športu, leto kasneje pa še Bloudkovo nagrado.

Moji cilji? Ironično, vendar jih nikoli nisem imela. Morda se sliši težko verjetno, vendar cilji v obliki objektivnih dosežkov niso bili nikoli moje vodilo ali predmet poželenja. Sama pot oziroma neko stanje, za katerim delam, pa seveda. Ti so bili in so še (ko se za nekaj odločim) ponavadi globoko zasidrani v meni, da se jih niti nisem zavedala. Upam, da se ne bo slišalo klišejsko, ampak mislim, da ravno to, da sem sledila eni poti in se nikoli nisem počutila, da sem dosegla cilj, me je vodilo tako dolgo navzgor in obdržalo tam. 

Ob tem naj povem, da mislim, da so cilji tudi nekaj zelo osebnega oziroma je potrebna individualna obravnava pri njihovih opredelitvah. Nekateri so oziroma smo bolj občutljivi na njih in nam cilji predstavljajo obremenitve, drugim so cilji vodilo in motivacijo. Tako da je potrebna diskusija, prilagoditev na posameznika, tudi v pogovorih med trenerjem in varovancem. To, kako se pogovarjata in odločata o njih, je pomembno (ko se npr. trener in varovanec pogovarjata in določata o njih).

Martina Čufar, Natalija Gros, Maja Vidmar, ti, Janja Garnbret in Mia Krampl. Generacija za generacijo.  Zakaj ste Slovenke že od nekdaj tako dobre plezalke?

Mislim, da je vzor vedno prisoten, vidiš, da je nekaj možno. Tudi lestvica predanosti in dela je pri nas postavljena dokaj visoko in tako je vsakemu jasno, kaj in koliko je potrebno, kako je treba delati, da posežeš po najvišjem. Imamo tudi dobro podporo trenerjev, tistih nekaj, ki jih je.

“Slovenske plezalke imamo tak karakter in tudi znanje. Vemo, da je treba delati in trenirat, pa tudi vsi dobri smo na kupu. Imaš toliko močnih ljudi okoli sebe, da če nisi sam močan, je kar malo bedno. Že recimo za državno prvenstvo je treba imeti nek nivo – pač si ali nisi. Priti na stopničke pri nas na DP ali na stopnice svetovnega pokala … ni veliko razlike.”

Mina Markovič, revija Beta leta 2015
Slovenska pravljica v Švici leta 2017: Janja Garnbret je zmagala, Mina Markovič je bila druga. | FOTO: Luka Fonda

Veljaš za ta močno plezalko. Vsakič, ko s kolegi plezalci gledamo kakšno tekmovanje, vsi občodujeji, kako zelo močna si, kaj vse zmoreš držati. Je moč nekaj, kar si si skozi treninge pritrenirala ali ti je bila genetsko dana?

Nekaj je sigurno genetika, drugo – bolj dolgoročno – je vpliv genov, okolja in tvoje ‘akcije’. Genetika ti lahko da tisti ‘push’ na začetku, da vse lažje steče, ampak v treh mesecih te lahko s treningov vsak ujame. Drugo je potem ‘genetika’, ki se kaže prek tega, koliko ti recimo določene vaje oziroma tip treninga ustreza in stremiš za njim in ga izvajaš. S tem mislim željo, tisto nekaj, kar te žene za ‘power’ treningom, dolgimi plezalnimi treningi in podobno. To je tista ‘genetika’, ki ti potem narekuje in te usmerja v določene treninge, način življenja ipd. Tako da, najbrž je jasno – nekaj moči je bilo zagotovo prigarano, vendar je pa res, da se me zaradi mojega življenjskega sloga mišice kar hitro primejo.

Na tekmovanjih včasih izvaja prav neverjetne gibe. | FOTO: Luka Fonda

P. S.: Da ne bo kdo mislil, da sem ravno hiperaktivka. Tudi ležanje na kavču ali še bolje, sedenje na travi in gibanje v naravi ali samo gledanje v zrak, mi gredo zelo dobro od rok.

Si ena najuspešnejših slovenskih plezalk v zgodovini, zelo uspešna pa si tudi v skali (kot prva Slovenka s preplezano 9a smerjo). Kam, v katero smer bo šla po koncu tekmovalne kariere, kar se plezanja v skali tiče? Je na vidiku še kakšna 9a ali morda še kaj višje? 

Zagotovo si želim plezati v skali, obiskati kraje in plezališča doma in po svetu, v kolikor bo to seveda mogoče zaradi trenutne situacije. Govoriti o smereh z oceno 9a ali višje se mi zdi nekoliko tvegano. Zagotovo si želim plezati na visokem nivoju, vendar imam v življenju še tudi druge cilje, želim se razviti na še kakšnem drugem področju. Vsekakor pa si predvsem želim ohranjati strast v stvareh, ki jih počnem, vzporedno pa ohranjati plezanje na nekem solidnem nivoju.

Novembra 2017 je Mina v Španiji kot prva Slovenska preplezala smer z oceno 9a in s tem postala šele deveta ženska na svetu s tako visoko oceno. V plezališče v Santa Linyji v Kataloniji, ki je znano kot eno najbolj zahtevnih na svetu, je Mina preplezala smer 45-metrsko smer La fabela pa la enomienda. Smer, ki je dolga kar 45 metrov, je splezala kot prva ženska.
Med plezanjem smeri Histerija z oceno 8c+ v plezališču Mišja peč. | FOTO: Luka Fonda

Študiraš psihologijo in si poklicna športna plezalka – dve zelo široki in hkrati zanimivi področji, ki se zelo prepletata med seboj. Bi lahko šla tvoja poklicna kariera potem v to smer? Zelo me recimo spominjaš na Saro Isakovič, ki je združila ti dve področji. Se vidiš v tem?

Ja, sigurno želim delati v tej smeri. Od samega podajanja znanja o plezanju, izkušenj, do same psihologije plezanja. Možnosti je res veliko, mislim pa, da je dobro nekoliko preizkusiti vse. Širše področje, kot ga imaš, več lahko potencialnim strankam ponudiš. 

Na Instagramu sem videla, da gostiš tudi predavanja. Kakšna? Te vabijo tudi kam v tujino? 

Do sedaj sem predavala izključno v tujini. Navadno me povabijo na kakšen plezalni dogodek, ki ga nato združimo še s kakšnim predavanjem, plezalno delavnico, postavljanjem smeri, vprašanji ipd. Teme so odvisne od povpraševanja oziroma zanimanja; od samega plezanja, treninga, sestave in ciklizacije treninga, vaj za moč, kako piliti tehniko, kako se mentalno pripraviti, fokusa, vizualizacije, premagovanja strahu, postavljanja ciljev, sproščanja in še bi lahko naštevala.

Si želiš, da bi nekoč trenirala mlajše generacije? Predajala bogato znanje?

Hm, morda. Vendar si zaenkrat bolj želim delati v obliki delavnic in nadgrajevanje svojega plezalnega in psihološkega znanja. 

Plezanje v skali ostaja velika Minina ljubezen. | FOTO: Luka Fonda

Si morda kdaj seštela, koliko 8b in 8c smeri imaš preplezanih?

Uh, za 8b, 8b+ ne bi vedela. Ja, res sem slaba pri zapiskih in statistikah. Vem le, da sem v enem letu enkrat v približno 3 mesecih preplezala 10+ smeri z oceno 8c in 8c+. To bi bilo recimo sedaj že logistično precej težje.

NATISNI ČLANEK