Na vsakem potovanju, na katerega se odpravim, vedno znova iščem malce drugačne dogodivščine. Želim si potovati drugače kot ostali, poskusiti stvari, ki jih ostali ne. Tokrat sem se odločila, da bom na potovanju plezala. To seveda ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi potovala v Brazilijo.

V moj nahrbtnik sem tako poleg obveznih stvari spakirala še plezalke, plezalni pas in magnezij. Ne vedoč, s kom bom plezala in kje, odločena, da bom. In ta odločenost je bilo očitno dovolj, da sem v Braziliji spoznala pravo malo plezalsko druščino, ki me je z veseljem sprejela med sebe.

Nogomet pred plezanjem, kakopak

Če radi plezate, pa naj gre za športno plezanje ali plezanje večraztežajnih smeri ali bolderiranje, potem je Brazilija zagotovo prava destinacija za vas. Pred odhodom sem razmišljala o tem, da bi morda šla plezat, pa sta me potem njihova plezalska skupnost in razvitost plezanja močno presenetili, v pozitivnem smislu, seveda. Brazilski plezalci so zelo odprti in pripravljeni medse sprejeti tudi popolnega tujca. Imajo pa tudi kar precej razvito plezalno skupnost.

Da Brazilija počasi, a vztrajno postaja svetovna plezalska destinacija, dokazujejo tudi velike zvezde svetovnega plezanja: svetovno znani Alex Honnold, Chris Sharma in Sasha DiGiulian, ki so plezali v Braziliji.

A naj ob tem najprej povem, da je absolutna številka ena v športu v Braziliji nogomet. Nogomet ni le šport, je veliko več. Nogomet je vera, celo neke vrste religija. In kot imajo verniki svojega Kristusa Odrešenika na gori Corcovado, imajo ljubitelji nogometa v Riu tudi svoj športni spomenik, pravi pravcati nogometni tempelj – nogometni stadion Maracana. Tudi nogometni nepoznavalci poznate stadion kot prizorišče finala v svetovnem prvenstvu v nogometu leta 2014 ali kot prizorišče otvoritvene slovesnosti poletnih olimpijskih iger dve leti kasneje. Maracana ima prav posebno mesto v brazilskih srcih.

PLEZANJE V RIU DE JANEIRU

Zelo sem bila presenečena, ko sem ugotovila, kako zelo priljubljeno je športno plezanje tukaj, Brazilija namreč velja za športno-plezalno najbolje razvito južnoameriško državo. Ko sem se recimo peljala z letališča proti Copacabani, tam sem namreč za čas karnevala rezervirala hostel, sem se spraševala, ali bom našla koga, ki bo imel plezalno opremo? Ali je na vseh tistih skalah in hribih, ki jih vidiš, ko se pelješ proti mestu, možno plezati? Odgovor je – da. Rio je sicer predvsem območje večraztežajnega plezanja na velikih granitnih ploščah z izjemno redko navrtanimi svedrovci. In ni potrebno veliko truda, da ob vznožju znamenitega hriba Sugarloafa oziroma Sladkornega stožca srečaš človeka s plezalkami v rokah. Ker je povsod samo granit, pridejo na svoj račun ljubitelji plezanja plat. Gre predvsem za izkušnjo, za plezanje znamenitega Sladkornega stožca. Na vrhu lahko počakate tudi sončni zahod, ki je eden najlepših v mestu. Plezati je možno tudi na znameniti gori Corcovado, vse do vrha Kristusovega kipa. Da bi to počeli, boste morali najeti katero od številnih agencij ali se priključiti kakšnim lokalnim plezalcem.

Kljub vročini se pleza vse leto, najbolj primerna sezona pa je seveda poletje. Kot pravijo domačini, imajo samo dva letna časa: poletje in peklensko poletje. In poleti (torej takrat, ko je malo manj vroče) so temperature bistveno bolj zmerne, samo med 25 in 29 stopinjami Celzija. Z malo sreče in predvsem nabrušenim jezikom sem spoznala lokalnega plezalca Andrea, ki je celo znal malo angleško. Andrea je kot nekakšna plezalna gazelica, ki vsak dan prepleza Sladkorni stožec. In zadnji dan mojega potovanja se nama je končno le uspelo najti in sva skupaj splezala na težko pričakovani vrh. Šla sva po delno plezalni, delno pohodniški poti.

Napotki za plezanje v Riu de Janeiru

Sicer karnevalska prestolnica je znana po tako imenovanem urbanem plezanju. Granitne stene v mestu nudijo predvsem večraztežajno plezanje, med drugim tudi na Sladkorni stožec in goro Concorvado, na vrhu katere stoji Jezusov kip.

V Riu de Janeiru se pleza skozi celo leto, tudi ko živo srebro na termometru krepko preseže 30 stopinj Celzija. Velja za plezalni raj, odlikuje pa ga temno rjavi granit, tipično plezanje po platah, brez večjih oprimkov in s precej narazen navrtanimi smermi, na vrhu katerih se moraš prevezati. Skala se zdi na prvi pogled neprijetna in drseča, plezanje pa je zelo podobno tistemu v francoskem mestecu Ailefroide. Poskušajte najprej spoznati kakšne lokalne plezalce, ki ti bodo pokazali najboljša mesta za plezanje. Lahko jih najdeš v parku Urca, ob vznožju Sladkornega stožca. Območje je priljubljena rekreacijska točka, kjer ljudje tečejo, se sprehajajo, hkrati pa je tudi izhodišče za plezanje. Več o dogajanju v Riu de Janeiru si preberite v članku Brazilija: dobrodošli v deželi karnevala in sambe!.

Precej bolj enostavno si je plezalni izlet organizirati prek katere od mnogih adrenalinskih agencij. Za nekajurno plezanje vam bodo zaračunali okrog 400 BRL, kar je približno 20 evrov.

Vsekakor pa vam ne bi priporočala plezanja v okolici favel, pa naj bo skala še tako privlačna. Tam je varnost zaradi velike stopnje kriminala zelo vprašljiva. Pozornost pri izbiri plezališča ni odveč, držati se bolj obljudenih območij naj postane vaše pravilo.

PLEZANJE V BELO HORIZONTEJU

Nočno bolderiranje ob polni luni …

Praktično povsod, v vseh mestih, z malo iznajdljivosti najdeš vsaj en plezalni kotiček. Veliko in daleč najbolj pestro izbiro za plezanje sem našla v regiji Minas Gerais, 440 kilometrov severno od Ria. Iztočnica pa je glavno mesto regije Belo Horizonte (BH). Ljubitelji nogometa ga boste prepoznali kot enega od prizorišč svetovnega prvenstva v nogometu. BH je hkrati tudi iztočnica za malo bolj kakovostno plezanje – tu ne boste našli tako imenovanega urbanega plezanja, vodijo pa poti na neskončno plezalnih koncev.

Posebnost, ki sem v Braziliji doživela prvič, je bilo nočno plezanje. Zakaj nočno? Ker je čez dan prevroče, gredo plezalci raje plezat ponoči. Moram priznati, da sem se takšnega plezanja lotila prvič.

Lučko na glavo in gremo. Tako nekako je videti plezanje na območju mesta Sabara, slabo uro vožnje iz Horizonteja. Po precej zapleteni in ponekod makadamski cesti se pride do mesta Sabara, nekaj kilometrov od tu pa se razprostira območje, na katerem so razmetani bolderji. Čez dan je enostavno prevroče, zato gredo lokalni plezalci – namesto da bi se šli zabavat v lokale – ponoči plezat. Takrat se temperature spustijo na optimalno raven. Lokalna plezalka Mariana me je skupaj z njeno družbo pred hostlom pobrala nekaj čez polnoč. Priznam, da so se mi oči že pošteno zapirale in sem začela razmišljati, da bi šla raje spat. Ampak nočno bolderiranje je nekaj, česar kot plezalec ne smeš zamuditi. Že sama imena sektorjev in bolderjev vzbudijo zanimanje. Eden je ime dobil po znani rokovski skupini Rolling Stones, kar prevedeno pomeni kamenje, ki se kotali. Eden od bolderjev se recimo imenuje Pipeline, enako kot znana surferska plaža na svetu, na Havajih, kjer vsako leto poteka svetovno prvenstvo v surfanju na valovih. Načeloma pa velja, da je plezarija tukaj lepa, skala je kakovostna, gneče pa praktično ni nikoli. Tukajšnji lokalci se radi pohecajo, da je plezanje v Riu bolj »urbano«, medtem ko se je v BH in njegovi okolici treba za plezanje bolj potruditi, kajti tukaj ni nič ni na dosegu roke.

Med bolj priljubljena plezalska središča v regiji spada še mesto Ouro Preto, ki skupaj z mestom Sabara spada med nekoč, predvsem na račun izkopavanja zlata, najbogatejša mesta v regiji. Tukaj podobno kot v Sabari prevladuje bolderiranje, tudi nočno. Za vse, ki plezalno popotovanje radi popestrite tudi s »plezanjem na štrik«, pa zagotovo ne smete zamuditi plezanja v nacionalnem parku Serra do Cipo, dobrih 420 kilometrov iz BH. Do tja boste potrebovali precej več vožnje, vsaj 8 ur ali več.

OSTALA PRILJUBLJENA PLEZALNA OBMOČJA

A ne le Rio de Janeiro, v Braziliji je veliko priljubljenih plezalnih območij – med Riom in Sao Paolom je nacionalni park Itatiaia, ki prav tako spada med lepša plezalna območja. Plezališča najdete tudi na južnem otoku Florianopolis, med bolj razvite pa zagotovo spada mesto Belo Horizonte z okolico v regiji Minas Gerais. Vsekakor pa so tako športno plezanje, plezanje večraztežajnih smeri in bolderiranje hitro razvijajoči se športi v Braziliji, zato bi upala napovedati, da bo plezanje tukaj v bližnji prihodnosti tudi med tujci vedno bolj priljubljeno.

V nadaljevanju podajam seznam plezalnih območij, ki jih ne smete zgrešiti.

BELO HORIZONTE IN NJEGOVA OKOLICA

Regija Minas Gerais je ena plezalsko bolj bogatih regij v Braziliji. Poleg plezališča Pedra Rachada pri mestu Sabara so tukaj še plezalno območje narodnega parka Parque Nacional Serra do Cipo, med novejša plezališča spada Milholands ob mestu mestecu Milho Vrede, bolderji tukaj spadajo med novejša odkritja, območje pa se izjemno hitro razvija. Pred nedavnim sta tukaj plezalca Daniel Woods in Nina Williams.

Potem pa je tukaj še plezališče Ouro Preto in pa širše kraško območje imenovano Apa Carste, ki velja za ikonično kraško regijo v Braziliji, tukaj pa boste našli plezališča Sítio do Rod, Gruta da Lapinha, Gruta do Baú in Lapa do Seu Antão.

OTOK FLORIANOPOLIS IN PLEZALIŠČE MORRO DA CRUZ

Na otoku je več plezališč, Morro da Cruz je najbolj znano. Gre za plezališče s približno 35 smermi, ocenjenimi od 4c do 8c, na zelo kakovostnem granitu. Sezona plezanja traja od decembra do januarja, sicer je prevroče. Ostala mesta za plezanje na Floripi so: Barra da Lagoa, Morro das Pedras in Morro Das Spiders. Otok Florianopolis, ki ga domačini ljubkovalno imenujejo kar Floripa, je zagotovo vreden obiska.