Zgodbe iz Tanzanije: obisk lokalne sirotišnice v Arushi

Obisk lokalne sirotišnice je bila ena najlepših stvari, ki sem jih počela v Arushi, a hkrati ena najbolj žalostnih. Moja sostanovalka v The Greenhouse Hostlu Ruth Risk, Irka po rodu, namreč že več let prihaja v Tanzanijo z enim samim namenom – prostovoljno pomagati lokalnim dobrodelnim društvom pri njihovem delovanju, predvsem kar se otrok tiče. Tokratni obisk je bil namenjen obnovi lokalne sirotiščnice. Ruth je povabila je tudi nas, ostale popotnike, ki smo bivali tam in z veseljem smo se odzvali.

Skupinska slika z otroci iz lokalne sirotišnice v Arushi. | FOTO: osebni arhiv

Tako sem se že naslednje jutro skupaj še z dvema Američankama odpravila na enega od lokalnih minibusov in se odpeljala do uro oddaljene sirotišnice. Ko smo prispele tja nas je pred vrati že pričakala skupina radovednih in rahlo sramežljivih otok. Stari so bili od dveh pa do 19 let, punčke in dečki, nekateri so bosonogi skakali naokoli, tisti najmanjši so se ob našem prihodu oklepali dolgih oblek gospe, ki je takrat sirotišnico vodila.

Naša srčna Ruth Sisk, ki že vrsto let prihaja kot prostovoljka pomagat v Tanzanijo. | FOTO: Tadeja Magdič
Ruth Sisk že več let pomaga v lokalnih sirotišnicah in v lokalni skupnosti. Vrača se vsako leto, saj kot pravi, jo je to na nek način zasvojilo. Sirotišnica, ki smo jo skupaj obiskali se imenuje Paradiso Children’s home, nahaja se v mestnem predelu Arushe imenovano Engo Sheratoni. V času našega obiska je v sirotišnici živelo 26 otrok starih med 2 in 19 let, 10 dečkov in 16 deklic.

Naša glavna naloga dneva je bila pleskanje sob. Pred tem smo si zmešale barvo, pospravile skromne sobice in od stene odmaknile pograde ter jih dodatno zaščitile s platično folijo. Deklicam smo sobo pobarvale na roza, fantom na modro. In ja, imeli so samo dve sobi, v kateri so bile natrpane večnadstropne postelje. Zraven je bila skromna kopalnica s sanitarijami pa majhna omara, v kateri so bile nametane oblekce. Ko so zagledali sveže prepleskane zidove njihovega edinega zavetišča so se jim na obrazih izrisali sramežljivi nasmeški. Čeprav so do takrat otroci že postali malo bolj zaupljivi do nas. Vesela sem bila, da smo jim tisti dan vsaj malo polepšale njihov dom in jim privabile nasmeške na usta.

Ruth je najmljašim otrokom posodila svoj tablični računalnik, na katerem so gledali risanko. | FOTO: Tadeja Magdič
Ob našem prihodu so se sprva sramežljivi otroci pred nami skrili, le nekateri so radovedno skakljali okoli nas in nas cukali za rokav. Potem jim je Ruth dala tablični računalnik, na katerem so gledali risanke in postalo je vse tiho. Bil je mir kot da ne bi bili v sirotišnici.

Najstarejši fant jih je takrat štel 19 let in se je z nami plaho preiskušal svojo angleščino, razložil nam je, da bi rad postal zdravnik, ko bo starejši in da mora paziti na mlajše otroke.

Prostovoljstvo je zagotovo eden najbolj srčnih načinov, kako spoznati Tanzanijo, domačine in njihovo kulturo. Tudi, če samo za en dan, udeležite se kakšnega od mnogih projektov, ki poteka v lokalni skupnosti, zagotovo vas bodo zelo veseli. Potekajo projekti izgradnje šol, vodnjakov in postavitve vrtov, na katerih bodo domačini lahko sami nato gojili zelenjavo.

Prostovoljstvo je prečudoviti način, kako se lahko najlepše povežete z lokalno skupnostjo države, po kateri potujete. | FOTO: Tadeja Magdič

To je bila ena najleših, a hrati zelo žalostnih izkušenj na mojem potovanju po Tanzaniji, kajti v sirotišnici sem se zavedala, v kakšnem pomanjkanju živijo otroci in kako zelo smo mi lahko veseli, da imamo vse to kar imamo. Kajti ljudje so tisti, ki naredijo moje potovanje posebno. Tanzanijci so se vpisali v moje srce za vedno. Ljudje s svojo toplino in nasmejanimi obrazi, ko vidiš, kako so te veseli in te sprejmemo odprtih rok, izkušnja, ki ti jo dajo potovanja v lastni režiji.

Svoj košček k čarobnosti seveda poleg domačinov dodajo tudi ostali popotniki, ki jih srečam na poti in s katerimi potujem. Od kar potujem sem začela ceniti stvari, ki jih prej morda nisem niti opazila.

Odkrivanje Arushe in okolice

Sirotišnica se nahaja na obrobju mesta Arusha, ki je sicer tipično afriško mesto z večinoma blatnimi cestami, kjer je nekaj posvem normalnega, če boste na poti srečali živino, veliko gnečo in revščino. Leži na nadmorski višini 1400 metrov, v mestu pa živi nekaj več kot 400 tisoč ljudi. Od ostalih okoliških mest ga loči to, da je Arusha izhodišče za večino trekingov, zato boste v mestu našli kar precej zahodnjaških pohodnikov. Je izhodišče tudi za okoliške znane safarije, zato si je Aruhsa prislužila nadimek prestolnica safarijev. Priporočam, da se izzogibate bolj turističnih predelov mesta, tam znajo ulični prodajalci in lokalni prebivalci biti precej vsiljivi in celo nesramni, kajti tam je več turistov, ki imajo denar.

Na ulicah mesta boste srečali vse kar si lahko zamislite. | FOTO: Tadeja Magdič

Glavna ulica Arushe, ki je sicer velja za tanzanijsko glavno izhodišče trekinov in safarijev, bolj kot na neko glavno povezovalno žilo še najbolj spominja na kaotično cesto, polno velikih lukenj in ob kateri starejše gospe prodajajo sadje, ki ga prinesejo kar na glavah. Na cesti pa srečaš vse mogoče vrste prevozov od oslov, do človeških vozov, krave.

“Preprodaja” tanzanita na ulicah Arushe. | FOTO: Tadeja Magdič

Še posebej so mojo zanimanje prevzeli Masaji, ki na stranskih ulicah Arushe preprodajajo tanzanit. V gručah ob pločnikih stikaj glave, oblečeni so v svoje tradicionalne rdeče obleke, ki spominjajo na dolge halje, v rokah držijo dolge lesene palice in na ves glas barantajo za cene tega žlahtnega kamna.