Klemen Bečan – kako se med plezalno karanteno zabava eden naših najboljših plezalcev v skali?

Vse ljubitelje plezanja že pošteno srbijo blazinice. Tudi mene, vsak dan bolj. Svoje je k temu trpljenju dodalo še izjemno lepo in toplo vreme, ki je nalašč za spomladansko plezanje v naravi. A naravna plezališča ostajajo bolj ali manj prazna. Plezati je možno zgolj v domači občini. Do kdaj bo tako, nihče ne ve. Ta prepoved pa je enako prizadela tako rekreativne plezalce, tekmovalce kot tudi tiste, ki plezajo že praktično vse življenje. Med njimi je tudi vrhunski plezalec Klemen Bečan.

Koronavirus je tudi Bečanovim svet obrnil na glavo. | FOTO: osebni arhiv družine Bečan

Podobno trpljenje zaradi pomanjkanje pravega odmerka adrenalina v tem trenutku doživljamo vsi, ki imamo radi vertikalo, oprimke in plezalne izzive. Kaj pa nekdo, ki praktično pleza vse svoje življenje, nekdo, ki posveča svoje življenje izzivom vertikale? Klemen Bečan aktivno pleza že 30 let. Ko se je stanje začelo zaostrovati, je bil z ženo Anjo in 6-mesečnim sinčkom ravno na daljšem plezalskem potovanju po Španiji. Ni bilo lahko sprejeti strogih ukrepov, priznava: “A ni nam preostalo drugega, kot da se predčasno vrnemo domov.

Kako se nekdo, ki je večino svojega življenja plezal oziroma bil tako ali drugače vpet v plezanje, sooča s trenutno situacijo, ko je praktično povsod plezanje v skali in na stenah prepovedano oziroma omejeno? 

Z izolacijo sva pričela v Španiji, v Villanuevi de Rosario, kjer sva v hribih sredi ničesar našla lepo parkirno mesto za naš avtodom. Ne daleč proč so bile neke stene, in ker naj se tam ne bi nihče sprehajal, saj sva bila od vasi kar dosti oddaljena, sva mislila, da bomo vseeno lahko kdaj vsaj potipali skalo. Potem se je karantena začela bolj resno, veliko bolj kot v Sloveniji, in španska policija nama je ukazala, da se ne smeva premakniti niti iz avta. Čez dva dni so nam prišli povedat, da se moramo prestaviti dol v mesto, kar nama zaradi možnosti okužbe seveda ni prav nič dišalo. Tako sva se odločila, da pobegneva domov v Slovenijo, dokler je to sploh še mogoče. Podvig vožnje – 2.500 kilometrov s 6-mesečnim dojenčkom – je trajal skoraj cel teden, in ko smo prišli domov, smo bili utrujeni od poti in nam nekaj dni plezanje sploh ni hodilo po glavi. No, to ni trajalo dolgo in kmalu sem iz trening oprimkov na hodniku obrisal prah in tam pričel delati vzgibe, 10-minutne treninge, ročkanje in podobno. Stvar je bila na začetku kar zabavna, včasih smo s prijatelji naredili tudi kakšno seanso skupaj v živo prek spleta.

Iz Španije so se nameravali vrniti šele avgusta. | FOTO: osebni arhiv družine Bečan

Žal navdušenje nad temi treningi ni trajalo dolgo in že sva razmišljala, kako bi šla plezat kam ven v naravo. Najina 14-dnevna karantena po vrnitvi iz tujine je bila mimo in sva lahko obiskala skrite skale v bližnjem gozdu, kjer sva se malo pretegnila in vsaj malo potešila željo po stiskanju oprimkov. Trenutno je plezanje v naravi prepovedano. Seveda, če ostaneš v svoji občini. Na žalost pa pri nas nimamo nobenih uradnih plezališč, tako da komaj čakava, da se odpravi tudi ta omejitev in normalno zaživiva.

Sama sicer plezam rekreativno, pa mi ta prepoved povzroča precej težav. Kako se ti spopadaš s tem – fizično in psihično? Kako velik izziv je to zate?

Plezam že 30 let, tako da sem v stenah preživel že kar nekaj časa in mi malo premora verjetno tudi koristi. Sicer pa zadnje čase bolj malo plezam zase, saj se ukvarjam s coachingom ostalih plezalcev in večino časa posvečam njim, tako da grem zase že tako le redko plezat in sem suše na tem področju že navajen. Pred krizo sva bila, kot sem že povedal, v španski Villanuevi de Rosario, kjer sem si mislil, da si bom prvič po dveh letih vzel čas zase in si končno zadal nek nov projekt, s katerim bi dvignil številko moje najtežje preplezane smeri. Šlo mi je super, ravno sem prišel v formo in cilj mi je bil vedno bliže. Potem pa … katastrofa … in še dobro, da ne posvečam take pozornosti samo končnemu rezultatu, ampak tudi temu, da sem užival vsak dan v smeri in napredku ter videl, da sem še vedno sposoben splezati kaj težkega. Sedaj sem vesel, da sem par dni preživel v tisti smeri. Doma itak nimam preveč motivacije plezat karkoli drugega, ker me res vleče nazaj v smer La Planta de Shivo.

La Plante de Shivo je športno-plezalna smer z oceno 9b in se nahaja v plezališču Villanueva del Rosario v Španiji. Kot prvi jo je leta 2011 preplezal Adam Ondra, leta 2016 jo je preplezal recimo tudi avstrijski plezalni zvezdnik in tekmovalec Jakob Schubert. Smer pa je dobila tudi prvo žensko ponovitev, leta 2017 je to uspelo Avstrijki Angela Eiter, ki je s tem postala tudi prva ženska plezalka, ki ji je uspelo preplezati smer z oceno 9b.
Nomadsko življenje v kombiju | FOTO: osebni arhiv družine Bečan

Kako vzdržuješ plezalno kondicijo? Se bo to poznalo kaj na formi, ko bo karantene konec?

Formo vzdržujem med drugim na trening “pinchih”, ki imam postavljene na hodniku. Vsak dan se tam dvigujem in poskušam nekaj delati, karkoli. Priznati pa moram, da je šlo na začetku lažje, sedaj pa mi hitro zmanjka motivacije. Glede forme me ne skrbi. Poznam par trikov, kako hitro priti nazaj na spodoben nivo plezanja, z leti pa sem se naučil tudi uživati v lažjih smereh, tako da povratek nazaj ne bo tako boleč. Začel bom z lažjimi smermi, malo bolj me bo navijalo, bolj bom moral uporabljati celotno telo, čez kakšnih 14 dni pa bom že poskušal splezati projekte.

Trening v domačem stanovanju je bil zanimiv, a le kratek čas. | FOTO: Anja Bečan

Kako gledaš na kršitelje? Tiste, milo rečeno egoiste, ki kljub omejitvam gibanja vseeno gredo v skalo?

Bistvo karantene je, da se ne družimo z ostalimi, da se virus ne širi. Če ti uspe najti plezališče, kjer boš sam in ne boš nikogar srečal, zakaj pa ne. Problem nastane samo takrat, ko vsi mislijo, da je plezanje itak prepovedano in nobenega ne bo v steni, potem pa se zgodi isto kot prvi dan izrednega stanja (tako imenovanega “Estado de Alarma”) v Španiji, ko je bilo v plezališču 25 plezalcev in vsi so mislili, da bodo tam sami. Prišli so iz Madrida, Valencije, Malage, Antequere …, nekaj nas je bilo tam tujcev, ki nismo imeli kam it. Mi smo karanteno vzeli resno in šli v hribe, proč od stene, kjer sem imel projekt, ostali pa so nadaljevali. Da jih ne bi opazili, so celo svoje avtomobile parkirali med olivnimi drevesi. Kmetom seveda to ni bilo všeč, poklicali so policijo, ki se je odločila, da se plezalci ne držijo pravil in so nas vse izgnali nazaj v svoje države. Verjetno, če bi se vsi držali pravil, bi nas pustili pri miru, da počakamo do konca karantene na parkingu kjer smo bili. 

Klemnovi plezalni dosežki

  • Leta 1997 je postal mladinski svetovni prvak v težavnostnem plezanju v avstrijskem Imstu.
  • Leta 2008 je zmagal na tekmi svetovnega pokala v Kranju.
  • Kot prvi Slovenec je na pogled premagal smer z oceno 8c.
  • Z rdečo piko je priplezal do ocene 9a+.
  • V Drašnicah v Dalmaciji je opremil in kot prvi preplezal najtežjo večraztežajno smer v tem delu Evrope, 220 metrov dolgo smer Roctrip z oceno 8c+.

Cela družina je zelo vpeta v plezalno življenje. Kako se ta karantena pozna na vašem družinskem vsakdanu? Kaj je prineslo večje izzive v vajinem življenju – dojenček ali trenutna situacija?

Sedaj več časa preživimo doma in si lažje razporedimo čas za igro. V Sloveniji gremo še vedno lahko ven v naravo, tako da kosilo velikokrat še vedno pojemo v avtu, v naravi pa je tudi najboljši poligon za igro. Verjetno brez karantene situacija ne bi bila dosti drugačna, le jaz bi bil manj časa doma, bi šel delat oziroma plezat.

Sedaj, ko ne pleza, več časa nameni igri s sinčkom. | FOTO: Anja Bečan
Ker se je stanje tam hitro slabšalo, sva z Anjo sprejela odločitev, ki se nama je sicer sprva zdela nemogoča, da se vrneva v Slovenijo. Sicer sva povratek domov načrtovala šele avgusta. Z letalom nisva želela potovati zaradi možnosti okužbe na letališču, nekje pa bi morala pustiti še avto in psa, kar ne bi prišlo v poštev, pove Bečan.

Kako je izgledalo stanje v Španiji in vaša pot domov? Kako sta doživljala te spremembe?

V “panik mode” sva bila že dosti prej kot vsi okoli naju. Ko so se Španci še pozdravljali s tipičnimi “dos besos”, sva že držala distanco, saj sva se bala predvsem za Arona, da se ne bi okužil. V trgovine sva hodila, ko je bilo najmanj ljudi in se samoizolirala v odročnejša plezališča. Pridružil naj bi se nama prijatelj iz Madrida, saj je plezanje v troje, če je eden od teh treh pol leta star otrok, nemogoče. Ko se je že odpravljal na pot, sva  mu sporočila, da se z njim ne misliva družiti, ker prihaja iz kritičnega območja. Malo se mu je zdelo čudno, čez dva tedna, ko se je pa začel “estado de alarma”, pa mu je bilo bolj jasno in naju je povsem razumel. Ko ti grozi taka nevarnost, o kateri smo takrat vedeli še manj kot danes, pač plezanje ni v prvotnem planu. Najprej je treba preživeti, potem pa bomo razmišljali naprej. Ni naju motilo, da bova 14 dni ujeta v avtodomu, skozi okno pa gledala stene, ki se jih ne bova mogla dotikati. Pripravljena sva bila počakati, ko pa bi bilo mogoče, pa bi bila prva v steni.

Dva tedna so praktično preživeli ujeti v bivalnem kombiju. | FOTO: Klemen Bečan

Klicala sva Slovensko ambasado v Madridu, kjer so naju najprej prijazno pomirili in nama pomagali priti do zaključka, da je vožnja 2.500 km, čez pol Evrope, najina najboljša možnost karantene. Skuhala sva čaj za na pot, natankala bencin in se začela premikati proti domu. Pot smo prevozili v 7 dneh, en dan pa smo si vzeli premor v Coll de Nargu, kjer sva pred leti želela kupiti hišo. Pot je bila zanimiva. Ceste so bile prazne z izjemami vseh avtodomarjev iz cele Evrope, ki so se prav tako predčasno vračali domov iz prezimovanja. Igualada je bila popolnoma zaprta, vsi izvozi z avtoceste so bili blokirani. Nikjer nikogar, razen kakšen policaj se je peljal mimo in “težil”, zakaj nisva doma.

Španija je bila med prvimi evropskimi državami, ki so prepovedale plezanje v skali. Država, ki je prava plezalna meka in ena Klemenovih in Anjinih ljubših plezalnih destinacij.

Razložila sva jim, da sva na poti domov. Tako so nama namreč svetovali na ambasadi. Spustili so naju naprej, brez kazni. Na meji s Francijo so nama samo pomahali, čez par kilometrov pa so naju ustavili in od naju zahtevali papir, na katerem piše, kam greva. Spet grožnje s kaznijo, poklicala sva veleposlaništvo v Parizu in najina pot se je nadaljevala brez kazni. Pred italijansko mejo sva še enkrat prespala na avtocesti, naslednji dan pa skoraj brez ustavljanja mučna vožnja do Sežane. Tam so nama na meji izmerili temperaturo, potem pa sva šla na prvi parking v Sloveniji in spet prespala. S prijetnih 25 stopinj Celzija smo prišli na burjo in sneg. Super. No, bila sva pa doma, kjer so bili ukrepi veliko bolj popustljivi in smiselni kot v Španiji. Sva pa seveda najprej 14 dni preživela v domači karanteni. Sedaj je življenje dokaj normalno, prijatelji, ki so ostali tam, pa niso ravno navdušeni in še kar nekaj časa ne bodo.

Na vprašanje, kdaj se bodo lahko vrnili v Španijo, nihče nima odgovora. | FOTO: osebni arhiv

Se športnemu plezanju po koncu te krize obetajo kakšne spremembe oziroma kaj bi se lahko spremenilo, ko se bo stanje vrnilo v stare tirnice? 

Mislim, da bodo takoj, ko bo mogoče, vsi hiteli v skale. Plezali bodo in uživali v naravi, drugače pa ne bo sprememb, le brez vzdržljivosti bomo in s preveč moči, ki smo jo dobili z vsemi temi treningi na “dili”, kar ponavadi prinese slabšo tehniko in več zdrsov nog. Upam, da si bo kdo želel še hitreje priti nazaj v formo in bo preizkusil kak program, ki ga najde na najini spletni strani Rock Climbing Coaching | Klemen Bečan (tale naslov je treba polinkati s spletno stranjo). Takoj, ko bodo zakoni to dopuščali, pa nameravam organizirati vikend treninge v plezališču Osp, ki bodo vsem pomagali skočiti nazaj v svoje projekte.

Kakšni so vaši načrti po koncu karantene?

Organizirati trening vikende v Ospu in pomagati priti sebi in ostalim nazaj v formo. Konec maja optimistično načrtujem, da bomo z Rockbuster si organizirali tako imenovani “After corona roadtrip” v Frankenjuro, kjer se je športno plezanje pred dolgimi leti začelo s prvo rdečo piko. Mislim, da je super destinacija za plezalni “restart”. Od tam naprej pa bomo plezali, kjer bo pač mogoče. V Španijo se na žalost letos verjetno ne bom vrnil, upam pa, da me smeri tam počakajo do prihodnjega leta.

Sedaj je čas za družino. | FOTO: osebni arhiv družine Bečan

Res se je težko odpovedati športu, ki ga imate tako zelo radi, in izletom v naravo, kar nekako pride v paketu. Sedaj je čas za preživljanje časa z družino, čas za obujanje spominov, čas, da pregledamo naše najljubše plezalske fotografije, v mislih pa lahko načrtujemo naslednji plezalski izlet – tega nam ne more vzeti nihče, ne vlada in ne virus. In kot je povedal Klemen, malo premora ne bo nobenemu od nas škodilo.

Naše mišice in prste moramo v času izolacije in karantene krepiti drugače. Pa tudi naš um in potrpežljivost.

Sicer pa, če bo Klemen zdržal in preživel epidemijo, jo bomo tudi mi, kajne?

NATISNI ČLANEK