Raznolika ekvadorska mesta: Quito, Baños de Agua Santa, Quayaquil

Ekvadorska mesta so prava mešanica značilnosti Latinske Amerike, njihov izgled pa krojita hitro spreminjajoča se pokrajina in bogata kulturna dediščina. Adrenalinsko središče v Baños de Agua Santa je popolnoma neprimerljivo z največjih ekvadorskim mestom Quayaquil, ki leži ob morju. Največja atrakcija mesta pa so, ne boste verjeli, veliki zeleni kuščarji, legvani, ki domujejo kar v parku sredi mesta.

Quito – druga najvišje ležeča prestolnica na svetu

Mesto velja za enega najlepše ohranjenih imperialnih mest v Latinski Ameriki, njegovo staro mestno jedro pa se je s svojim odličnim osrednjim trgom Plazo Grande leta 1987 vpisalo na Unescov seznam kulturne dediščine in je tako skupaj s Krakovom postalo prvo mesto na svetu, ki se je vpisalo na ta seznam.

Staro mestno jedro Quita in zgodovinski trg Plaza Grande

Osrednja Plaza Grande je stičišče in osrednji prostor dogajanja v mestu. Sredi trga je fontana, obkrožajo pa jo lepo ohranjene stavbe v kolonialnem stilu, večinoma v beli barvi. Ob večerih boste tukaj spremljali tradicionalne plesne predstave ob španski glasbi. Dekleta se bodo v pisanih živobarvastih oblekah pozibavale v ritmih ekvadorske glasbe, domačini bodo posedali na klopcah trga in se družili, si izmenjevali nasmehe in vam poskušali prodati kakšen spominek.

Na osrednjem trgu Plaza Grande je ob večerih zelo živahno. | FOTO: Tadeja Magdič

Ena najbolj zgodovinskih fotogeničnih stavb v mestu je zagotovo Basilika del Voto Nacional

Znamenita Basilika del Voto Nacional | FOTO: Tadeja Magdič
Kdo so ljudje, skriti pod vijoličatsimi haljami in kapucami?

Imenujejo se cucuruchos, v Quitu pa jih boste lahko množično srečali v velikonočnem času. Midva sva prestolnico sicer obiskala teden dni po veliki noči in sva jih srečala pred znano Basiliko del Voto Nacional. Glede na to, da je v Ekvadorju kar 90 odstotkov katoličanov, ne čudi dejstvo, da je velika noč pomemben praznik. Takrat se na ulice prestolnice odpravi na tisoče vernikov, večinoma so oblečeni v vijoličaste obleke. Podajo se na Kristusov križev pot. Procesija po ulicah mesta traja nekaj ur – to je čas za kesanje, pot je dolga 5 kilometrov. Nekateri verniki pa si medtem samovoljno zadajajo bolečino, tako da si recimo na hrbet dajo križ, narejen iz kaktusa, ali pravo krono iz trnja.
Vernika v vijolični opravi sva srečala pred basiliko. | FOTO: Tadeja Magdič

Kabinska žičnica TeleferiQa in vulkan Pichincha nad mestom

Verjetno najlepši razgled na mesto boste imeli na vrhu gondolske žičnice TeleferiQa. Ob lepem vremenu boste videli celoten Quito in okoliške vulkane. Od tukaj se lahko odpravite do vrha aktivnega vulkana Rucu Pichincha. Pot sicer ni težka, če odmislite, da ste na višini, na kateri boste težko prišli do sape, a je zaradi hitro spreminjajočega se vremena vseeno lahko nevarna. Pogosto je prisotna megla, zaradi katere se lahko na poti hitro izgubite.

Pot, ki vodi do vrha vulkana Pichincha. | FOTO: Tadeja Magdič

Preventivno so zato vzdrževali gondole, uvedli varnostni sistem, nujno morate kupiti povratno vozovnico, pri tem predložiti osebni dokument. In v primeru, da se ne bi vrnili še isti dan do gondole, bi sprožili iskalno akcijo.

Vrh kabinske žičnice TeleferiQa: 3.945 m (izhodišče za pohod do vrha vulkana)

Vrh vulkana Rucu Pichincha: 4.784 m

Z zgornje postaje se boste lahko peš odpravili do cerkve, jahali boste konje, če boste imeli srečo, pa boste srečali tudi alpake, s katerimi se boste lahko za nekaj dolarjev tudi slikali.

Druženje z alpakami | FOTO: Tadeja Magdič

Tri stvari, ki jih morate poskusiti v Baños de Agua Santa: obisk term, nočne zabave in znameniti slapovi

Ko sva prišla iz amazonskega pragozda nazaj v Quito, je bilo na vrsti mestece Baños de Agua Santa, še najbolj znano kot adrenalinsko središče, kjer lahko najdete športno plezanje, spuste po jeklenici, raftinge, downhill poti in podobno. Ujeto je med visokimi vulkani, ki obkrožajo mesto, v mestu se turistične in adrenalinske agencije kar prerivajo, katera bo bolj opazna. Iz najine sobe pa sva imela prečudoviti razgled na bližnje slapove.

Prečudovita zelena pokrajina v okolici Bañosa de Agua Santa | FOTO: Tadeja Magdič

Mesto je znano tudi po veliki gugalnici, ki je spletni hit postala na račun Instagrama, in po znamenitih slapovih Paillon del Diablo. Mestece je obdano z visokimi vulkani, iz njihovih globin izvira zdravilna termalna voda, kar je razlog za veliko število term in welnesov, ki jih mesto z okolico premore. Na najino žalost so zaradi dežja odpadli vsi najini načrti o plezanju in jahanju do vznožja vulkana. Sva pa obiskala slapove ter in spoznavala mesto in krajše pohodne poti nad mestom.

Znameniti slap in stopnice Pailon del Diablo | FOTO: Tadeja Magdič

Vrelci s toplo vodo so tudi razlog za njegovo ime, Baños de Agua Santa v prevodu namreč pomeni kopel s sveto vodo.

Pravijo, da ko obiščeš Banos, moraš storiti štiri stvari: ogledati si moraš mogočen slap Pailon del Diablo, obiskati ene od mnogih termalnih vrelcev in spajev (izpod vznožja vulkana namreč izvira termalna voda), vsaj eno noč žurati in se zagugati verjetno na eni najbolj znanih gugalnic na svetu – Casa del Arbol.

Znamenita gugalnica Casa del Arbol ni nič posebnega. | FOTO: Damijan Kovač

To je bil nasvet Venezuelca, ki je delal v recepciji najinega hostla. Zaradi precej slabega vremena (bližala se je namreč deževna sezona) skorajda nič od tega ni bilo optimalno, pa tudi sicer so se nama zaradi slabega vremena v Banosu podrli načrti: nisva plezala, nisva šla na vulkan, niti jahat. Žal. Ampak nič hudega, obisk je popestril ogled slapu Pailon del Diablo, ki je zagotovo vreden svojega slovesa.

V Bañosu de Agua Santa je vreme neverjetno spremenljivo. | FOTO: osebni arhiv

V parku, ki je vodil do znamenitega slapu Pailon del Diablo, so prodajali tudi ekvadorsko kulinarično specialiteto z imenom chontacuros, ki velja za eno najbolj nenavadnih in ogabnih jedi. To so namreč veliki beli črvi, ki izvirajo iz amazonskega pragozda in jih navadno gojijo bodisi v kokosovih lupinah, in jih žive spečejo na žaru. In ko smo že pri nenavadnih ekvadorskih jedeh, naj vas opozorim, da ne boste zgroženi. Ena bolj priljubljenih jedi, ki jih lahko naročite v vseh restavracijah, je pečen morski prašiček.

Ekvadorska specialiteta – pečen morski prašiček | FOTO: Tadeja Magdič

Guayaquil: izhodišče za Galapaško otočje z eno najbolj nenavadnih znamenitosti

Najino pot sva nato, predčasno z nočnim avtobusom, nadaljevala proti obalnemu mestu Guayaquil, ki je sicer največje mesto v državi. Pravijo sicer, da ni vredno obiska, a moram povedati, da se iz vsaj dveh razlogov še kako motijo. To sta park legvanov in hrib Cerro Santa Ana.

Legvani so daleč največja in najbolj zabavna atrakcija mesta. | FOTO: Tadeja Magdič

Verjetno največja znamenitost so legvani. Prav ste slišali. V tako imenovanem Parku legvanov oziroma Parque de Las Iguanas nedaleč stran od starega središčnega jedra, ki se uradno imenuje Parque Seminario, živi približno 350 legvanov vseh velikosti, ki se prav nič ne bojijo ljudi. Ležerno poležavajo po klopeh, visijo z dreves, se sončijo na urejenih poteh, po njih skačejo golobi in jih kljuvajo. Ne pustijo se motiti, edino, kar vzbudi njihovo pozornost, je zelena solata v rokah ljudi. Takrat bodo kot največji oportunisti kar tekmovali, kateri bo prvi prišel do vas in vaše solate.

Kopenski legvani obožujejo solato! | FOTO: Tadeja Magdič

Čeprav je v parku prepovedano hranjenje, pa lahko od lokalni prebivalcev kupite solato za dolar in ga ponudite kuščarjem. Vsekakor pa ne stojte pod drevesom, na katerem počivajo legvani, pazite, ko se boste sprehajali po parku, ko z dreves pade nekaj mokrega, podobnega dežju – to ni voda. Legvanom je v resnici malo mar, koga bodo polulali.

Ko so siti, jim je povsem vseeno, kaj se dogaja okoli njih. | FOTO: Tadeja Magdič

Legvani naj bi se na tem mestu naselili približno istočasno, kot je mesto začelo nastajati, še v kolonialnih časih. Legvani so imeli dovolj hrane in pijače, ljudje pa jih nikoli niso preganjali, in kolonija se je ohranila vse do danes.

Kolonija v parku šteje približno 350 živali. | FOTO: Tadeja Magdič

Čeprav so nama odsvetovali obisk tega sicer največjega ekvadorskega mesta, pa si je popolnoma zaslužil najino pozornost. Svoj šarm ima tudi staro mestno jedro Cerro Santa Ana, naseljeni hrib, ki je znan po barvitih hiškah, prebivalci se zbirajo pred svojimi domovi, čebljajo, po ozkih ulicah pa odmeva španska glasba. Do vrha hriba, na katerem stoji majhen fotogeničen modro-bel svetilnik in nudi 360-stopinjski razgled, se boste povzpeli po natanko 444 stopnicah. Hiške, ki naseljujejo sosednji hrib, so živo pisanih barv.

Izjemen razgled z vrha Cerro Santa Ana, do koder vodi 444 stopnic. | FOTO: Damijan Kovač

Še preden sva dosegla najin težko želeni cilj – Galapagos, sva Ekvador doživela v vsej svoji pestrosti. In moram priznati, da naju je tale žepna državica pozitivno presenetila in povsem prevzela.

NATISNI ČLANEK