Za spoznavanje Moskve sem si vzela pet dni, šesti dan pa sem že sedela na vlaku proti Sibiriji. Na drugi del potovanja proti Sibiriji sem krenila z železniške postaje Kazansky, ki je ena od devetih potniških železniških postaj v Moskvi.
Za spoznavanje Moskve sem si vzela pet dni, šesti dan pa sem že sedela na vlaku proti Sibiriji. Na drugi del potovanja proti Sibiriji sem krenila z železniške postaje Kazansky, ki je ena od devetih potniških železniških postaj v Moskvi.

Če govoriš tekoče rusko, si lahko vozovnico kupiš na postaji. Če pa, tako kot jaz, nimaš pojma o cirilici, opraviš nakup prek spleta. Kar je bistveno lažje, ker imaš možnost izbire angleškega jezika, a hkrati nekoliko dražje. V hostlu, v katerem sem bivala, so mi z veseljem priskočili na pomoč pri nakupu. Organizacija celotne poti je bila sicer bolj enostavna, kot sem si sprva mislila. Vozovnico kupiš do mesta, kjer želiš izstopiti, in to je to. Vmes potem ne moreš izstopati, razen na postajah, kjer se vlak ustavi za kratek čas. Ob tem pa morda še opozorilo: nikakor ne zamudite odhoda vlaka s postaje, ker boste potem prepuščeni sami sebi in lastni iznajdljivosti, kako priti do cilja.
-
Začetek poti na moskovski železniški postaji Kazansky. | FOTO: Tadeja Magdič -
Začetek poti na moskovski železniški postaji Kazansky. | FOTO: Tadeja Magdič -
Jedilni vagon | FOTO: Tadeja Magdič -
Na vlaku | FOTO: Tadeja Magdič -
Tipična ruska hrana, ki jo strežejo na vlaku. | FOTO: osebni arhiv -
Moja "spalnica" na vlaku. | FOTO: Tadeja Magdič -
Grelnik vode | FOTO: Tadeja Magdič -
Karta za drugi del poti. | FOTO: Tadeja Magdič
Na moji vozovnici za vlak je v cirilici pisalo “Vagon 16, sedež številka 15”. Zame so te številke pomenile začetek potovanja. Ker sem bila še iz študentskih let vajena popotovanj z vlakom, to ni imelo takšnega čara, kot bi ga morda imelo za nekoga, ki se je na fakulteto v Ljubljano in nazaj domov udobno prevažal z avtomobilom. Tisto, kar me je vseeno na nek način očaralo, pa je bila dolžina potovanja. Skozi okno sem dobila prvovrsten vpogled v življenja navadnih ljudi ob sami progi in tudi na vlaku. Drži, da je sedež ob oknu enak najboljšemu sedežu v kinu. Skozenj lahko opazuješ spreminjajočo se pokrajino, od gostih listnatih gozdov do prostrane sibirske tajge in mnogih jezer, ki so spremljala moje potovanje. Škripajoči zvoki vlaka na tračnicah in cviljenje v ovinkih me je hipnotiziralo, moje sanjarjenje pa je prekinil šele postanek na postaji. Tam je vlak čakala skupina prodajalcev, ki so potnikom skozi napol odprta okna ponujali vse mogoče, od hrane, pijače do – česar še sama nisem mogla verjeti – sobnih lestencev in nagačenih podlasic. Daljši postanek smo imeli v mestecu Druzhnino, kjer so sramežljive starejše gospe na lesenih stojnicah ponujale domač kruh in pecivo.
Na prvem delu poti sem si kupe s štirimi posteljami delila s tremi ženičkami, ki niso razumele niti ene angleške besede. Ker se je ena od njih neznansko želela pogovarjati z mano, sem si pri tem pomagala s prevajalsko aplikacijo. Predvsem jo je čudilo, zakaj sem se sama odpravila na potovanje z vlakom ‒ in to za zabavo? Tega nikakor ni mogla razumeti. Zanje je namreč potovanje z vlakom enostavno najcenejši način potovanja in si drugega niti ne morejo privoščiti. Seboj prinesejo hrano, pijačo, spalno obleko, ogrinjalo in copate in se počutijo kot v domači dnevni sobi. Radovedna ženička se je vračala s poroke svoje hčere.

“Provodnista” je vodja vagona | FOTO: osebni arhiv 
Spalni kupe v drugem razredu | FOTO: Tadeja Magdič
Vsak vagon ima svojo sprevodnico oziroma tako imenovano “provodnisto”, ki je glavna v svojem vagonu. Ponavadi to nalogo opravljajo študentke. Njihova naloga je skrb za red in čistočo, ob prihodu na vlak pa preverijo tudi veljavnost vozovnice vsakega potnika, ki vstopa v njihov vagon.
Na vlak sem prišla popolnoma nepripravljena, brez vode in hrane, tako da sem največ časa preživela v jedilnem vagonu. In čeprav pravijo, da je na vlaku težko srečati angleško govorečega potnika, se nas je prav tam nabrala skupinica petih popotnikov: trije Angleži, jaz in Brazilec, ki smo si izmenjevali popotniške zgodbe. Pri sosednji mizi sta bila dva Rusa, nekdanji marinec, ki se ni pustil slikati, in triatlonec, ki je še najbolj spominjal na robustnega Vikinga iz istoimenske serije. Od zgodnjega jutra sta popivala: marinec vodko, Viking pivo. In naenkrat smo sredi klepeta zaslišali v polomljeni angleščini: “Izvolite, spijte vodko z nama.” Ponudila sta nam kozarce in vodko. Šele takrat sem dojela, da mit o Rusih in njihovem pitju vodke resnično drži. Kozarec je namreč napolnil in 2 decilitra vodke popil na eks.
| Transsibirska železnica je bila zgrajena med leti 1891 in 1916 in povezuje evropski del Rusije s pokrajinami ruskega Daljnega vzhoda. Je najdaljša železnica na svetu, prečka kar 8 časovnih pasov. Na razvejeni mreži železnic obstaja praktično neomejeno število različnih kombinacij potovanj. Več o tem v članku Sibirija, mraz, dolge ure na vlaku – čari potovanja po transsibirski železnici |
Popotniški zapisi z vlaka:
Ležim na zgornjem pogradu na desni strani kupeja in razmišljam. Čas v dobri družbi in ob poslušanju zanimivih popotniških zgodbic je minil, kot bi trenil. In ob tem, ko pišem spomine in občutenja tega potovanja, ki so očitno z vsakim dnem bolj intenzivna, in to daleč stran od doma in Evrope, naši košarkarji bijejo boj za prevlado. Ker nimam interneta, ta je namreč dostopen le v okolici večjih mest ob progi, navijam za naše košarkarje le v mislih. Dajmo fantje, če tudi na mojo žalost ne morem v živo navijati za vas, sem močno z vami. V vagonu številka 16 na zgornjem pogradu številka 16. In ja, hudo mi je, da ne morem biti del te športne evforije, ki je te dni zajela Slovenijo. Ampak tako je, če loviš nova doživetja po svetu. Nečemu se je treba odpovedati.
Med pisanjem tega teksta na ležišču kupeja sem gledala, kako se v temi premika pokrajina, kako mimo mene bežijo kilometri. Pomislim. Kako neverjetno je, da sem lahko del take neverjetne avanture, ki jo je prepotovalo že to toliko ljudi pred mano in ob omembi katere ljudje ostanejo brez besed. Aja, pa zaradi katere si marsikdo misli, da sem izjemno pogumno dekle, da si jo upam osvojiti sama, in to brez pravega znanja ruščine.

Naša skupinica je pot nadaljevala proti Sibiriji. Prvi sopotnik je izstopil v mestu Jekaterinburg, drugega smo izgubili v mestu Omsk, jaz in angleški par pa smo z vlaka izstopili v prestolnici Sibirije, v Novosibirsku. Mesto, ki sicer slovi po največji ruski operi, je gospodarsko in razvojno zastalo nekje v času komunizma prejšnjega stoletja.
-
Daljši postanek v mestecu Druzhnino | FOTO: osebni arhiv -
Daljši postanek v mestecu Druzhnino | FOTO: osebni arhiv -
Daljši postanek v mestecu Druzhnino | FOTO: osebni arhiv -
Daljši postanek v mestecu Druzhnino | FOTO: osebni arhiv -
Druženje v Novosibirsku | FOTO: osebni arhiv -
Sopotniki na železnici | FOTO: osebni arhiv -
Sopotniki na železnici | FOTO: osebni arhiv -
Sopotniki na železnici | FOTO: osebni arhiv -
Sopotniki na železnici | FOTO: osebni arhiv
Res je prijetno stopiti iz vlaka na trda tla in po 49 urah vožnje raztegniti otrdele ude. Še bolj pa sem bila vesela vročega tuša, sveže obleke, umitih las in seveda normalne hrane. Neverjetno, kako ob tem začneš ceniti te malenkosti. No, in končno sem prispela v pravo Sibirijo. Novosibirsk je Sibirija. Slabih 3200 kilometrov od Moskve bi bilo že težko drugače. Končno. Meja, ko vstopiš v Sibirijo, se sicer začne že kakšno slabo uro vožnje prej. In prva stvar, ki mi je padla v oči, so bile visoke temperature – te so se namreč gibale okoli 20 stopinj Celzija. Prav neverjetno.
Na prvi pogled hladno rusko industrijsko mesto, ki že dolgo ni videlo večje modernizacije, je očitno ruski skriti biser. Poleg tega, da je prestolnica Sibirije in tretje največje rusko mesto, ima tudi, presenetljivo, največjo opero in gledališče v državi. Večje, kot je sam znamenito gledališče Bolšoj v Moskvi. Sibirska zima bo tukaj čez tri mesece pokazala zobe, in če verjameš domačinom, bo snega do popka in čez.
Prvi dan v sibirski prestolnici se je sicer začel deževno, a se je kmalu prelevil v dostojnega za sprehod po mestu. In medtem ko sem skozi steklo lokala opazovala precej živahno dogajanje, sem doumela, da ima moj vlak odhod ob šestih zjutraj, in ne popoldne. Še dobro, da sem to pravočasno ugotovila!
Končna postaja mojega potovanja z vlakom je bilo rusko mesto Irkutsk ob Bajkalskem jezeru, ki je najgloblje in največje jezero. Jezero je hkrati največja zaloga pitne vode na svetu. Vas zanima, kaj imata skupnega burjatski šamanizem in največje sladkovodno jezero na svetu?
Natisni stran












