Preverjeno najboljši način za odkrivanje Mongolije je na konjskem hrbtu

Na enem od potopisnih predavanj, ki sem jih šla poslušat, preden sem se opravila na potovanje, je predavatelj izrekel stavek, ki ga ne morem pozabiti: "Če bi Mongolci popili manj vodke, bi bili perfekten narod." Stavek, ki v moji glavi še danes odmeva kot nekakšen krik v jami. Le kaj to pomeni, sem se takrat spraševala. Odgovor sem dobila kmalu zatem, ko sem prispela v Mongolijo.

Na enem od potopisnih predavanj, ki sem jih šla poslušat, preden sem se opravila na potovanje, je predavatelj izrekel stavek, ki ga ne morem pozabiti: “Če bi Mongolci popili manj vodke, bi bili perfekten narod.” Stavek, ki v moji glavi še danes odmeva kot nekakšen krik v jami. Le kaj to pomeni, sem se takrat spraševala. Odgovor sem dobila kmalu zatem, ko sem prispela v Mongolijo.

Stavek, na katerega sem se spomnila, ko sem se odpravila na ježo z Mongolko iz družine, pri kateri sem živela. Ob poti, po kateri sva jahali, so namreč povsod ležale prazne steklenice vodke. Pri eni sva se ustavili, s prstom je pokazala nanjo in v polomljeni angleščini rekla: “Poglej, tisto je moja najljubša vodka, vse ostale so zelo zelo zanič.” In ob tem naredila grimaso gnusa. Ja, Mongolci imajo radi vodko. Morda malo preveč.

• 

• 

• 

• 

• 

Na letališču v Ulan Batorju sem morala ob prihodu najprej urediti vizo. Na izhodu me je nato pričakal voznik, ki ga je pome poslal Keith. Keith mi je namreč prek svoje agencije Stone Horse Expeditions organiziral celoten obisk Mongolije. In prav super se mi je zdelo, da mi tokrat ni bilo treba razmišljati, kje bom spala in kako bom potovala naokoli. Vse sem imela urejeno, celoten obisk je bil optimiziran in do minute natančno izkoriščen. Samo prepustila sem se razvajanju. Muzeji sicer niso bili na mojem dnevnem redu, a jih enostavno nisem mogla izpustiti.

Obisk Muzeja dinozavrov v Ulan Batorju

Ko vstopiš v hladen prostor in se pred tabo dvigne do potankosti ohranjeno okostje tiranozavra rexa, ti postane jasno, kako ogromne so bile te živali. V muzeju hranijo tudi nekaj izjemnih primerkov ohranjenih fosilov. Zagotovo vredno obiska, ob doplačilu lahko v muzeju tudi fotografiraš. Do popolnosti ohranjena okostja največjih pradavnih živali in neverjetno ohranjene fosile so med drugim našli v puščavi Gobi. Ob pogledu nanje dobiš občutek, da pred tabo resnično stoji dinozaver.

• 

• 

• 

• 

• 

Sledil je obisk 40-metrov visokega kipa Džingiskana oziroma Gingis Khana v mestu Erdene. S kipa so vidne širne planjave Mongolije, ki so bile nekoč dom dinozavrov in vse do danes niso izgubile svojega čara. In od nekdaj sem jih želela doživeti na jahalnem safariju.

• 

• 

• 

• 

• 

Keith je zato organiziral, da sem prespala pri mongolski družini in da sem se na večdnevni treking odpravila z mongolskim konjem, in sicer v nacionalni park Gorkhi Terelj. Bivala sem v klasični jurti. To je tipična mongolska hiška, brez tekoče vode in kopalnice. Na sredini je štedilnik na drva za ogrevanje, ob notranjih straneh so postelje, pri vhodnih vratih pa skromen umivalnik. Moja gostitelja sta bila Yadmaa in Davasuren. Malo bolj okrogla, starejša, a izjemno simpatična Mongolca. Gospa mi je kuhala hrano, gospod je skrbel za kmetijo in konje, ki so bili v lasti Keitha. Mongolci sicer veljajo za izjemno prijazne in nasmejane ljudi. Ki pa, kot rečeno, radi pogledajo malo pregloboko v kozarec.

Morda še zanimivost: v Mongoliji rastejo planike! Ja, čisto takšne, kot jih najdemo tu v slovenskih gorah. Za razliko od slovenskih tam niso ogrožene, temveč prekrivajo celotne travnike ‒ kot bi bili pokriti z belo odejo.

Čeprav sem v Mongoliji izkoristila vsako minuto, se mi je vseeno zdelo, da je nisem povsem doživela. Tudi zato ostaja na mojem seznamu potovanj in se bom sem še vrnila. Puščava Gobi, obisk severa in tako imenovanega ljudstva severnih jelenov, doživetje tradicionalnega mongolskega festivala Naadam … in še marsikaj me čaka ob ponovnem obisku Mongolije.

Natisni stran