Pogovor z Janjo Garnbret, aktualno svetovno prvakinjo: “Resnično si želim splezati smer Za staro kolo in majhnega psa v Mišji peči!”

Janje Garnbret vam verjetno ni treba posebej predstavljati. Trenutno najboljša plezalka na svetu je naša favoritinja za olimpijsko medaljo na prihajajočih olimpijskih igrah na Japonskem. Kljub odpovedi na olimpijadi je skupaj s trenerjem Romanom Krajnikom, ki se je podpisal tudi pod uspehe Mine Markovič, trenirala, kot da bi letos šlo zares. Z Janjo sem se pogovarjala o tem, kako je preživljala letošnje leto, katere velike spremembe ji je leto 2020 doslej prineslo in katere projekte si želi splezati v skali.

Janja Garnbret na svoji športni poti podira vse rekorde. | FOTO: IFSC

To, kar je uspelo njej, ni uspelo še ni nikomur v zgodovini športnega plezanja. Do trenutka, ko jih je Janja štela komaj 20, je s svetovnih prvenstev prinesla že sedem medalj, od tega šest zlatih, s tem pa postala najuspešnejša tekmovalka v zgodovini plezanja.

Med snemanjem enega od mnogih televizijskih pogovorov z Janjo. | FOTO: Damijan Kovač

Janjo sem spoznala že pred leti, ko sem delala še kot televizijska novinarka za dnevno-informativno oddajo. Septembra 2016 je Garnbretova prvič nase opozorila tako svetovno kot domačo javnost, saj je takrat kot zgolj 17-letno dekle v Parizu postala druga najmlajša svetovna prvakinja v težavnostnem plezanju. Spomnim se, ko smo za oddajo takrat želeli z njo posneti pogovor, a jo je njen takratni trener Gorazd Hren ščitil pred radovednimi novinarskimi vprašanji. V misli se takoj prikradejo pogajanja z njim, preden sem lahko posnela pogovor. Vse od takrat pa do danes sem se neštetokrat pogovarjala z njo, spremljala njene uspehe, se pogovarjala z njenimi starši, srednješolskimi učitelji in prijateljicami. Še vedno ostaja preprosto dekle, ki ji zakoni gravitacije ne pridejo do živega, njene plezalske čudeže pa z odprtimi usti spremlja ves svet.

Že odkar je leta 2016 prvič postala svetovna prvakinja, jo novinarji redno spremljamo. | FOTO: Damijan Kovač

Za nami je eno tako res čudno leto, in če najprej morda začnem kar pri treningih in tekmovanjih. Kako sedaj, ko so tekmovanja tako zelo negotova, z Romanom Krajnikom trenirata?

Trenirava povsem normalno, malo negotov ostaja sicer seznam prihajajočih tekem, novembra naj bi bilo na sporedu Evropsko prvenstvo v Moskvi. Tekmovanje je sicer potrjeno, ampak v resnici še ne vemo, kako bo vse skupaj potekalo, niti tega, ali tekmovanje bo na sporedu ali ne bo. Potekajo tudi reprezentančni treningi, ki so neke vrste izbor za Moskvo.

Že v času karantene, ko se je izvedelo, da olimpijske igre letos odpadejo, sta z Romanom uvedla poseben režim in način treniranja. Kakšnega in zakaj?

On mi je takrat poslal načrt treninga, kaj je treba delati, potem sem si sama sestavila smeri in balvane ter se posnela. Posnetke sem mu potem pošiljala že med samim treningom, tako da mi je že takoj lahko povedal, kaj je dobro in kaj slabo, kaj bi lahko bilo še bolje. Zvečer ali zjutraj pred treningom sva se slišala in sva šla čez trening. Ko je potem steno bolje spoznal, Roman namreč prej stene sploh ni videl, sem mu jo slikala in potem mi je po sliki sestavil bolderje ali smeri, oštevilčil vse skupaj in mi poslal sliko. Potem sem jaz to odplezala, se posnela, mu poslala, on pa je ponovno analiziral plezanje. Tako je izgledala najina komunikacija takrat – ves čas prek telefona. 

V sezoni 2019 je zmagala vseh šest tekem v bolderiranju. | FOTO: IFSC

V tem času je bilo vsekakor več odgovornosti na tebi, tvoji disciplini. Kako ti je šla ta naloga od rok?

Ko sva z Romanom načrtovala treninge, sva si rekla, da bova videla, kaj res deluje za naslednje leto, ko bodo na sporedu olimpijske igre. To je bilo za naju neko poskusno obdobje. Ves čas sva trenirala, kot da bodo olimpijske igre avgusta na sporedu, da vidiva, kakšna bo moja forma v času, ko bi morale biti OI. Trenirala sva hitrost, balvane, težavnost, enako kot prej. Ustrezalo mi je, da ni bilo tekem, kajti OI so bile moj glavni cilj sezone. Vse sva stavila nanje, da bom 100-odstotno pripravljena. Ko pa so bile odpovedane, pa tega cilja nisem več imela. Za letos mi je malo zmanjkalo motivacije, čeprav vem, da OI še vedno bodo naslednje leto. Jaz imam vedno določen cilj, za katerega treniram, potem pa je prišla ta situacija, ko tega cilja kar na enkrat nisem imela več. Moja motivacija je nihala, zato sva z Romanom naredila poseben načrt. Izkazalo se je, da nam je karantena prišla prav. Roman je rekel, da si določenih stvari ne bi upal dati v načrt treninga, če bi bile OI letos. Letos je bil pravi čas, da sva testirala in eksperimentirala, kaj deluje in kaj ne. Ugotavljala sva recimo, da če bi več časa trenirala hitrost, mi potem ne bi padla forma v težavnosti in podobno.

Drugače pa sem se morala kar pošteno brcniti v rit. Mogla sem stisniti zobe in potrpeti, pa Romanu res ni bilo vseeno, ker me dobro pozna. On samo vidi moje plezanje, pa točno ve, kaj se dogaja, ali sem ta prava Janja ali ne. Težko mu je bilo, da mi ni mogel takoj pomagati. Tudi meni je bilo težko, saj sem takšna, da takoj povem, kaj tisti trenutek čutim in mislim. V času karantene pa je bilo to nekoliko težje. Bil je drug pristop, zanimiv po svoje.

Zase pravi, da najbolj uživa prav na tekmah, ki jih letos resnično pogreša. | FOTO: IFSC, Eddie Fowke

Kako vama je uspel nov način treninga, nov pristop k treningu? Rekla si tudi, da bosta potem naredila olimpijski test.

Tako imenovanega olimpijskega testa, o katerem sva govorila, v resnici nisva nikoli uresničila. Želela sva namreč simulirati olimpijske igre, tako da bi imela en dan kvalifikacije, naslednji dan finale. No, tega nisva uresničila tako, kot sva se najprej dogovarjala, sva pa to uresničila na malo drugačen način. Tekma v Brianconu je bil najin test za težavnostno plezanje,  prej sva imela še treninge hitrosti, bolderje pa sem tako ali tako plezala na treningu. Potem sva se z Romanom pogovarjala in ugotovila, da je najin načrt v resnici zelo dobro uspel. Oba sva bila po tem, ko sva zaključila z načrtom, zelo zadovoljna z rezultatom. V zakup je bilo treba sicer vzeti nekatere stvari, ki so se dogajale letos, od karantene, pa moja nihanja v motivaciji, pa da ni bilo tekem, pa ko se ni vedelo, zakaj treniram. Ko sva vse to vzela v zakup, sva bila v resnici zelo zadovoljna z načrtom in tudi rezultatom.

Se bosta potem podobnega pristopa lotila tudi pri pripravah na OI naslednje leto?

Z novim pristopom treninga sva zelo zadovoljna – jaz sem zelo zadovoljna z rezultatom, Roman pa tudi s tem, kako nama je vse skupaj uspelo, in seveda tudi s tem, kako ga je zastavil. Naslednje leto bova sledila temu načrtu, zelo verjetno pa bova še kaj dodala. Mene je recimo letos med treningi bolel prst, pa imela sva premor, tako da je tudi to vplivalo na samo izvedbo načrta. Koncept bo pa v osnovi ostal enak, ja.

Janjini največji uspehi
 
Leto 2019: Zmagala je na vseh šestih tekmah v balvanih.
Avgust 2019: Na svetovnem prvenstvu v težavnostnem plezanju na Japonskem je kot prva plezalka osvojila tri naslove svetovne prvakinje, in sicer v balvanskem in težavnostnem plezanju ter v kombinaciji.
Avgust 2017: Na Evropskem prvenstvu v balvanskem plezanju v Nemčiji je postala skupna podprvakinja in evropska prvakinja v kombinaciji.
September 2016: Kot druga najmlajša plezalka pri 17 letih prvič postane svetovna prvakinja v težavnostnem plezanju.
Oktober 2016: S četrto zmago sezone svetovnega pokala v težavnostnem plezanju na Kitajskem si je zagotovila zmago v skupnem seštevku.

Najtežja preplezana smer v skali: Fabela pa la enmienda v Španiji z oceno 9a.

Že pred časom sta z Romanom uvedla še dodatne, bolj specifične treninge, preventivne, če se ne motim.

Treniram z Matejem Bombačem, fizioterapevtom iz Divače. Plezalci imamo težave z lopaticami, rameni in koleni in podobno. Pri meni pa je pomembno, da vse, kar delam, delam na svojem maksimumu, pa tudi, da je varno. Tam delam preventivne vaje, da je lopatica v pravem položaju, da lahko varno treniram. Midva delava specifične vaje, recimo za lopatice, in ti treningi me bodo obvarovali pred poškodbami. Gre za preventivo, delam pa tudi posebne treninge, ki so namenjeni izključno izboljšanju samega hitrostnega plezanja.

Si čez poletje kaj plezala v skali?

Ne, v skali letos nisem še nič plezala. Z Romanom sva do avgusta želela preizkusiti nov načrt treningov, potem je bila vmes še tekma v francoskem Brianconu, nato se za nekaj tekem ni vedelo, ali bodo ali ne. Do novembra bom trenirala po najinem načrtu, med drugim tudi za Evropsko prvenstvo v Moskvi, potem pa bo na vrsto mogoče res prišla skala.

Imaš kakšne cilje, kakšne posebne projekte v skali?

Velik izziv mi v tem trenutku predstavlja smer Za staro kolo in majhnega psa z oceno 8c+. Smer še nima ženske ponovitve, in čeprav je v narekovajih seveda samo 8c+, pa je smer res fizično zahtevna. Res si jo želim splezati. Z Romanom jo bova šla morda v bližnji prihodnosti poskusit, da vidiva, kako je in kje sem. Sedaj, ko ne moremo v tujino, mi je ta smer edina takšna, ki si jo res želim splezati.

Smer Za staro kolo in majhnega psa z oceno 8c+ se nahaja v Mišji peči in velja za eno najbolj znanih slovenskih športnoplezalnih smeri. Prvi jo je leta 1992 preplezal Tadej Slabe, s tem pa je postavil nov mejnik v slovenskem plezanju in ga umestil v sam svetovni vrh, saj je smer v tistem času spadala med tri najtežje na svetu.

Kako pa napreduje plezalni center, ki sta ga zgradila z Domnom Škoficem? 

Kljub temu, da sva se z Domnom pred nedavnim razšla, plezalni center pri Radovljici, ki združuje vse tri plezalne discipline, ostaja najin skupni projekt. Ravno v teh dneh bomo postavljali in opremljali steno za začetnike v težavnostnem plezanju. Konec oktobra jo bova začela opremljati, potem sledijo samo še velika stena in manjša zaključna dela, kot so recepcija, pa garderoba in stranišča. Projekt zelo dobro napreduje.

Športno-plezalni center se imenuje Climbing Ranch oziroma po naše Plezalni ranč in stoji v naselju Vrbnje blizu Radovljice. Center bo združeval vse tri plezalne discipline: težavnostno in hitrostno plezanje ter balvane. Namenjena bo tako profesionalnim plezalcem kot popolnim začetnikom.

Kdaj naj bi plezalni center odprl vrata tudi širši javnosti?

Računala sva, da bo stena za javnost odprta konec marca oziroma v začetku aprila prihodnje leto. Morda se bo še to kaj spremenilo zaradi virusa, to je sedaj težko čisto točno napovedati. Ob vikendih smo steno sicer imeli odprto za majhne otroke, ampak smo sedaj tudi to prekinili zaradi virusa, plezat tako pridejo samo še kakšni res dobri prijatelji.

Za Romana Krajnika pravi, da sta se resnično ujela. | FOTO: IFSC, Eddie Fowke

Kako si se pa navadila, da ni tekem? Ti si namreč izjemno uživala ravno na tekmah, ko si pokazala, kaj vse zmoreš …

Jaz sem se šele sedaj navadila, da tekem ni, da ne smem računati nanje in na to, da se jih bom udeležila. Moram priznati, da zelo pogrešam tekmovanja, potrebujem jih, ker mi je res fajn tekmovati. Tega adrenalina mi resnično manjka. Zato mi je še toliko bolj všeč, da imava z Romanom načrt, po katerem delava, da bom naslednje leto še boljša. Delava na hitrosti in samem plezanju, to, da je tu pa tam kdaj kakšna tekma, pride še kako prav, saj tako dobim vsaj tisto minimalno, kar rabim, in mi dvigne motivacijo.

Stara si komaj 21 let, pa si zadnjih 5 let v samem vrhu. Kako danes gledaš nazaj na teh pet ali morda še več let?

Uf, ko pomislim, kje je že to. Jaz sem začela tekmovati že leta 2015, se pa je vmes zgodilo toliko stvari, da imam občutek, da tekmujem že 20 let. (smeh) Samo pomislim, recimo, na svetovno prvenstvo v Parizu leta 2016, pa se mi zdi, da je to 10 let nazaj. Res mi je fajn, enako mi je fajn kot takrat, ko sem začela tekmovati. Dobro se počutim. Vedno se kaj novega naučim. Sploh sedaj, odkar sodelujem z Romanom. Dobila sem točno takšnega trenerja, kot sem si ga vedno želela. Res je najboljši trener in je zelo dobro delati z njim. Zelo podobno razmišljava, delava za isti cilj, oba si želiva olimpijske medalje. Na treningu je super, vsakič se naučim nekaj novega. Veliko ljudi mi recimo reče, da nimam pomanjkljivosti, ampak on vedno nekaj najde, na čemer potem delava skupaj. Imeti moraš povezavo, zaupati moraš drug drugemu. Če tega ni, potem vse skupaj nima pravega smisla. Ne zgodi se vsakemu, da najde takšnega trenerja, ki mu res zaupa. Res sem lahko vesela, da sva se našla. Res sem vesela, da sem ga našla.

NATISNI ČLANEK