Sibirija, mraz, dolge ure na vlaku – čari potovanja po transsibirski železnici

Na kaj najprej pomislite, ko vam nekdo reče transsibirska železnica? Na Sibirijo, mraz, najdaljšo železniško progo na svetu? Ali morda na sanjsko potovanje, o katerem ste že od nekdaj sanjali in ga v mislih že leta načrtovali? Potovanje, o katerem ste prebirali v knjigah in potopisih? Ja, potovanje po tej progi je vse to in še veliko veliko več.

Na kaj najprej pomislite, ko vam nekdo reče transsibirska železnica? Na Sibirijo, mraz, najdaljšo železniško progo na svetu? Ali morda na sanjsko potovanje, o katerem ste že od nekdaj sanjali in ga v mislih že leta načrtovali? Potovanje, o katerem ste prebirali v knjigah in potopisih? Ja, potovanje po tej progi je vse to in še veliko veliko več.

Transsibirska železnica se znajde na potovalnem seznemu želja (skorajda) vsakega avanturističnega popotnika

Predstavljajte si, da sedite ob oknu vagona in gledate ven. Zagotovljeno imate prvovrstno mesto, še boljši sedež kot v kinu. Opazujete, kako se prostrana pokrajina ves čas spreminja. Narava se spreminja od tundre do gozdov in mnogoterih jezer. Vidite majhna in velika mesta, redko naselje z lesenimi hišami ob progi. Dan in noč poslušate ropotanje in cviljenje vlaka, ki po tračnicah neutrudno hiti proti cilju. Ko pa se končno ustavi na postajališču, skozi okno zagledate množico ljudi, ki prodajajo marsikaj – od hrane pa vse do sobnih lestencev in nagačenih živali.

Transsibirska železnica je najdaljša železniška proga na svetu. Čeprav predstavlja domačinom zgolj najcenejši način potovanja po državi, pa je za mnoge popotnike to ultimativna popotniška avantura. Še danes ne vem, zakaj sem se odločila, da se odpravim na to dolgo pot – in to sama. Ja, prav ste prebrali, sama. Pogumno dejanje? Niti ne! Zabavno? Neizmerno!

Nekega dne, ko sem razmišljala o svojem naslednjem potovanju, mi je na misel padla transsibirska železnica. Ideja me je očarala že pred leti in zato je bilo le še vprašanje časa, kdaj bom šla. Odločitev je padla in kupila sem letalsko karto. Odločila sem se za pot od Moskve čez Mongolijo do Pekinga, dolgo približno 7600 kilometrov, bolj znano kot transmongolska pot. Priznam, med potovanjem sem malo pogoljufala, kar se prevoza tiče, del poti sem namreč potovala z letalom. Hudo mi je bilo izpustiti dogodivščine na vlaku, a sem tako prihranila dragocen čas, ki sem ga nato porabila na jahalnem trekingu po Mongoliji.

Transsibirska železnica je bila zgrajena med leti 1891 in 1916 in povezuje evropski del Rusije s pokrajinami ruskega Daljnega vzhoda. Je najdaljša železnica na svetu, prečka kar 8 časovnih pasov. Na razvejeni mreži železnic obstaja praktično neomejeno število različnih kombinacij potovanj.

Moskva: začetek popotniške avanture

Za izhodišče potovanja sem izbrala Moskvo. Zakaj ravno ruska prestolnica? Nimam pojma. V nekem trenutku se mi je to pač zdela super ideja. Imela sem občutek, da mi je Rusija civilizacijsko, kulturno in geografsko bližje kot Kitajska in da se bom v Moskvi lažje aklimatizirala na popotniško stanje. Seveda ne obstajata zgolj ena sama železniška proga in en sam vlak, kot nekateri mislijo. Gre za izjemno kompleksno mrežo železnic z neskončnimi možnostmi in kombinacijami potovanj. Najbolj klasična je pot iz Moskve do Vladivostoka, med popotniki pa je najbolj priljubljena pot med Moskvo in Pekingom čez Mongolijo, bolj znana kot transmongolska pot. Več o potovanju po transsibirski železnici si preberite v članku Transsibirska železnica in življenje ob njej: “izvolite, spijte 2 deci vodke z nami”.

• 

• 

• 

• 

• 

In tako sem se znašla v ruski prestolnici. Ko sem prvo jutro obiskala enega osrednjih moskovskih trgov ‒ trg Lubyanka v središču mesta ‒ in se ozrla naokoli, sem se počutila resnično majhno. Zgradbe so se odprle nad mano kot ogromne gore, ceste so bile široke, kot da bi se znašla sredi mesta za velikane. Presenetili so me tudi izjemna čistoča in neruski značaj, pa barvitost in prostranost ulic. Čeprav za Ruse pregovorno velja, da so hladni in zadržani, je moja izkušnja z njimi nekoliko drugačna. Na ulici sem namreč spoznala skupino mladih lokalcev, s katerimi sem preživela nekaj dni. Ob našem prvem srečanju so bili sicer precej zadržani in hladni, a ko smo se spoznali in skupaj spili pivo, so me sprejeli medse in postali so prav prisrčni in zgovorni.

V ruski prestolnici živi približno 11,5 milijona ljudi.

Od bazilike, ki spominja na sladoled, do stoletja stare mumije voditelja Stalina

Kot popotnica in ne turistka (to zelo rada in pogosto poudarjam) velemesta najpogosteje na hitro preletim, a moram priznati, da me je Moskva popolnoma očarala. Prva misija je bila seveda najti sloviti Rdeči trg, kar niti ni bilo tako težko, saj praktično vse poti vodijo tja. Center političnega in kulturnega zgodovinskega življenja. Je najslavnejši in hkrati osrednji trg v Moskvi, ki se je leta 1991 uvrstil na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. 

Neposredno ob trgu se razprostirajo zidovi moskovskega Kremlja in cerkev svetega Vasilija Blaženega, kjer je ne glede na vreme, letni čas in celo del dneva vedno gneča. Slovita cerkev je verjetno največkrat fotografirana in izjemno fotogenična stavba. Tudi sama se je nisem mogla nagledati, ob tem pa sem se spraševala, na kateri nelegalni substanci je moral biti njen arhitekt, ko jo je načrtoval. Bolj kot na baziliko me spominja na ogromen barvit točen sladoled, takšnega, kot smo ga kot otroci nekoč jedli na plaži. 456 let stara cerkev je zagotovo največji simbol Moskve, če ne celo Rusije.

Moskva ima izjemno živahen mestni utrip, znana je tudi po svojem blišču. Poleg zloščenega Rdečega trga in kultnega moskovskega gledališča Bolšoj me je presunil še shrljivi Leninov mavzolej. Še danes se ne morem odločiti, ali me je navdušil ali naj se ob spominu na skoraj stoletje staro truplo zgrozim. Posmrtni ostanki nekdanjega sovjetskega voditelja so postali za Ruse neke vrste svetinja, pred muzejem ene najbolj ohranjenih mumij na svetu pa se vije dolga vrsta turistov, domačih in tujih. Vsi nestrpni, da se bodo sprehodili mimo steklene krste, v kateri leži speči Lenin. Dovoljen je zgolj kratek sprehod mimo steklene krste, v kateri ležijo posmrtni ostanki, straži pa ga častna garda. Fotografiranje in govorjenje sta seveda strogo prepovedana.

Za oddih od velemestnega vrveža in mumij je tako že skoraj nujen sprehod po parku Gorkega. V svojem velikem hitu Wind of Change ga opevajo celo sloviti Scorpionsi. Čeprav nisem ena tistih, ki bi ure preživljala v muzejih, pa je mojo pozornost vseeno pritegnil Muzej kozmonavtike. Stavba ima obliko vzpenjajoče se vesoljske ladje, tako da že zunanjost nakazuje vsebino. Na vratih te najprej pozdravi nasmejani znameniti ruski kozmonavt Jurij Gagarin, razstava pa pripoveduje zgodbo neskončne rusko-ameriške borbe za prevlado v vesolju. In seveda kuje v zvezde rusko vesoljsko veličino.

Najboljši razgled na največje moskovske kulturno-zgodovinske stavbe se odpre z ladjice, s katero smo pluli po reki Moskvi. Vozovnico za nekajurni izlet z ladjico lahko kupite v bližini parka Gorkega.

• 

• 

• 

Natisni stran