Trekingi v Tanzaniji: vzpon na goro Meru in na aktivni vulkan Ol Donyo Lengai

Tanzanija je pravi raj za trekinge na vulkane in najbolj znani med njimi je zagotovo treking na streho Afrike, na vulkan Kilimanjaro, najvišji vrh afriške celine. Ni pa to edini zanimiv treking. Daleč od tega. Nad Arusho se dviga gora Meru, ki je sicer nekoliko nižja od Kilimanjara, vendar je treking nanjo res nekaj posebnega. Prav posebna je tudi izkušnja osvajanja edinstvenega, sicer zelo aktivnega vulkana Ol Donyo Lengai, ki v masajskem svetu velja za Božjo goro.

Tik izpod vrha aktivnega vulkana Ol Donyo Lengai je lepo vidna gorska veriga, ki meji med Tanzanijo in Kenijo. | FOTO: osebni arhiv

Treking na vulkan Meru

Namesto Kilimanjara sem se odločila za treking na vulkan Meru je s svojimi 4566 metri peti najvišji vrh v Afriki in drugi v Tanzaniji. Gora se dviga nad mestom Arusha, njene obrise pa boste lepo videli tudi ponoči ob siju lune. Z vrha Meruja boste ob lepem vremenu imeli enega najbolj edinstvenih razgledov na zasneženi vrh Kilimanjara. Sama pot do vrha ni nevarna, preveč strma in izpostavljena.

V nižje ležečem predelu narodnega parka nas je ves čas spremljal ranger z orožjem. | FOTO: Tadeja Magdič

Ves čas trekinga bo v nižje ležečih predelih parka z vami “park ranger” z orožjem, saj boste hodili znotraj narodnega parka Arusha, kjer boste lahko od blizu srečali žirafe, slone, bivole in ostale divje živali.

Cene trekingov:

Cene so zelo različne in odvisne predvsem od tega, kje si jih boste rezervirali. Jaz sem si vse uredila kar v Arushi, kjer sem se pa povezala z domačini, pri organizaciji pa mi je pomagal lastnik hostla, v katerem sem bivala.

Treking na goro Meru: 3 – 4 dnevni treking, 500 – 800 ameriških dolarjev
Treking na vulkan Ol Donyo Lengai: 2-dnevni treking, od 250 ameriških dolarjev
Treking na Kilimanjaro: 4-6 dni, pod 1400 ameriških dolarjev boste ga težko dobili

Treking je veliko cenejši, vsaj tri krat cenejši, od tistega na Kilimanjaro in velja za bistevno lepšega in bolj zanimivega. Za 3 do 4 dnevni treking boste odšteli med 500 in 800 ameriških dolarjev, cena pa vključuje vse, kar potrebujete: vodnika, hrano, vodo, prenočišče, vstopnino v park in pa tudi plačilo rangerja, ki vas bo oborožen pospremil skozi nižje ležeče predele park.

Razgled na naš prvi tabor z vrha Malega Meruja, kjer smo prespali prvo noč. | FOTO: Tadeja Magdič

Vsekakor bi vam priporočala, da se najprej povzpnete na katerega od nižjih vulkanov, preden se podate na zasneženi krater Kilimanjara. Vzpon na goro Meru je izjemno dobra aklimatizacijska priprava za vzpon na streho Afrike.

Razgled na zasneženi vrh strehe Afrike – Kilimanjaro, ki se nam je razkril na poti do drugega tabora. | FOTO: Tadeja Magdič

Moje doživljanje vzpona …

Prvi dan smo prespali v prvi višinski koči, pred večerjo smo opravili še dodaten aklimatizacijski vzpon na približno 3800 nadmorskih metrov do tako imenovanega Malega Meruja (Little Meru Peak), nato se je naslednji dan pot nadaljevala do druge višinske koče. Proti vrhu smo iz koče štartali precej zgodaj, okrog pol enih ponoči. Na končnem vzponu nas je pričakalo slabo deževno in vetrovno vreme, na poti smo naleteli na gosto meglo, zaradi katere smo celo za kratek čas zašli s poti. Bilo je precej naporno, zadnjih sto višinskih metrov mi je bilo zelo slabo. Še nikoli prej nisem bila tako visoko, še najvišje sem bila na Triglavu, prvič sem se srečala z višinsko boleznijo in s težavami, ki pridejo z njo. In kar pošteno me je zvilo. Zadnjih nekaj deset metrov sem plezala po vseh štirih, dobesedno.

Stezica, ki nas je vodila do vrha gore Meru. | FOTO: Tadeja Magdič

Nekje na 4350 metrih pa me je začelo zares zvijati. Čez sem dala vse, od glavobola, slabosti, vrtoglavice in celo siljenja na bruhanje. Zaradi izčrpanosti sem pogosto sedela, na trenutke sem se plazila po vseh štirih, vendar sem priplezala do vrha. Na vrhu pa me je čakala najlepša nagrada, ki bi si jo lahko zamislila. Megla in oblaki so se razkadili in za nekaj minut se je razjasnilo, tako da smo videli vse do zasneženega vrha Kilimanjara. Vredno vsakega težkega koraka, resnično!

Po osvojenem vhu gore Meru sem bila sicer neizmerno vesela, ampak mi je bilo precej slabo. | FOTO: osebni arhiv

Edinstveni vulkan Ol Donyo Lengai med Masaji velja za Božjo goro

Popolnoma druga zgodba pa je bil vzpon na vulkan Ol Doinyo Lengai, kjer nam je največ težav povzročala podlaga, po kateri smo hodili. Dva koraka naprej, enega navzdol. Vzpon do roba kraterja je bil zelo naporen, tla so se nam namreč ves čas močno vdirala, včasih si naredil tri korake, nato si dva zdrsnil nazaj proti dolini.

Veličastni vulkan, mogočna Božja gora Masajev na meji s Kenijo. | FOTO: Tadeja Magdič

Štartali smo okrog pol enih ponoči, naš načrt je bil namreč sončni vzhod na vrhu ognjenika. Vendar nam je žal megla prekrižala naše načrte, tako smo videli le vrh kraterja in potko, ko pa smo se vračali nazaj v dolino pa se je pred nami razkril eden najlepih razgledov, kar sem jih kadarkoli videla. Masaji vulkan častijo in ga imenujejo tudi “Božja gora Masajev”.

Iz vrzeli se je kadil dim, ki je imel močan vonj po žveplu. | FOTO: osebni arhiv
Zakaj je vulkan Ol Donyo Lengai tako edinstveni vulkan na svetu?

Delujoči vulkan Ol Dointo Lengai se nahaja na meji med Tanzanijo in Kenijo. Mlad ognjenik velja za najbolj “čudnega” na svetu. Lava, ki jo bruha ognenik namreč ni navadna lava. Kot edini na svetu namreč bruha tako imenovano hladno lavo, ki je ob izbruhu izjemno tekoča in nima značilne rdeče-oranžne barve, temveč je črna. Ni namreč dovolj vroča, da bi žarela, njena temperaura je “zgolj” okrog 510 stopinj Celzija. Okolica ognjenika velja za eno od zibelk človeštva.
Masaji so nam pomagali postaviti šotore v majhni vasi, ne daleč stran od vznožja vulkana. | FOTO: Tadeja Magdič

Treking načeloma traja dva dni, eno noč se prenoči v manjšem masajskem naselju ne daleč stran od vznožja vulkana, kjer vam bodo Masaji postavili šotor, v katerem pa boste spali le nekaj ur, kajti na vzpon se boste podali že okoli polnoči ali pa še kaj prej. Z džipom vas bo vodič nato peljal skozi zaprašene stepe vse do vznožja oziroma začetka poti, med vožnjo vam bodo čez pot skakale divje živali in že sama vožnja do izhodišča je svojevrstna izkušnja.

Okrog enih ponoči smo s terencem prispeli na izhodišče za vzpon. | FOTO: osebni arhiv

Če boste obiskali Tanzanijo, bi vam vsekakor priporočala, da se povzpnete na katerega od vrhov. Prepričana sem, da vam ne bo žal.

NATISNI ČLANEK